#intervju dr. Dan Podjed, antropolog: Pravico do odklopa od dela in naprav bi morali zapisati v ustavo

To je bil oster rez v zgodovini človeštva, ki se ga bomo začeli zavedati šele čez leta. Med pandemijo kuge v 14. stoletju se je začel iztekati fevdalizem. Zaradi bakterije Yersinia pestis je takrat po ocenah umrlo 30–60 odstotkov evropskega prebivalstva. Ker je bilo ljudi manj, so postali delavci bolj cenjeni in bolje plačani. Pandemija covida pa nam očitno fevdalizem vrača, saj izriva kapitalizem ter ga nadomešča s tehnofevdalizmom, kot mu pravi Janis Varufakis, sam pa mu rečem kar digitalni fevdalizem.

Enostavno: tlaka pred ekrani, in to 8–9 ur dnevno. Telefon je prvo, kar vzamemo v roke, in zadnje, kar odložimo ob posteljo. Med pandemijo pa smo bili pred zasloni celo 13 ur dnevno. Družba zaradi takšnega načina življenja postaja atomizirana, obstajamo vse bolj sami zase, dejansko kot amorfna gmota. Pri tem nimam v mislih teorij zarote, saj menim, da niti svetovna finančna »elita«, torej peščica najpremožnejših, ne ve, kam in kako, če parafraziram odmevno izjavo poslovneža, ki gradi novodobne palače v Ljubljani. Edini cilj tehnofevdalcev je zaslužiti več. Do konca izkoristiti sistem, ki uničuje družbo in svet. Elon Musk, Mark Zuckerberg, Bill Gates, Larry Page, Sergey Brin in drugi velikaši novega časa živijo od naših podatkov, mi pa smo postali ne le tlačani, ampak tudi sužnji naprav, ki jih kupimo sami in plačamo mesečno naročnino za njihovo uporabo. Redno uporabljamo omrežja, kjer puščamo svoje podatke, nato pa še plačamo, da jih prejmemo nazaj. Poslovni model je prav bizaren!

Da, to prihaja zlasti v ospredje med prazniki. Marsikdo nima nikogar, ki bi ga lahko poklical. Beseda prijatelj se je razvodenela zlasti zaradi facebooka in tako imenovanih prijateljev, ki jih ima vsakdo na stotine ali na tisoče. Tudi orodje ChatGPT je iz podobnega razloga tako uspešno – v imenu namreč vsebuje besedo »chat«, torej angleško besedo za klepet. V času, ko nam že tako ali tako manjka pravih prijateljev, je še pogovor, klepet postal digitalen, instanten. Končno smo dobili pripomoček, torej novega navideznega prijatelja, ki nas posluša in odgovarja. 24 ur na dan, če je treba.

Kratkoročno se zdijo nove oblike dela smiselne in predvsem udobne. Nadležno je iti vsak dan na delo, naporno se je zjutraj oblačiti, se urediti, nato sedeti z drugimi v pisarni. Vendar pa je ravno to podlaga intersubjektivne izkušnje, do katere najprej pride v prostoru z drugimi. Dve leti sem predaval po zoomu, študentska skupnost pa se takrat ni zlahka ustvarila. Spomnim se, da je k meni po koncu študijskega leta pristopila študentka, ki sem jo gledal teden za tednom na ekranu, od blizu pa je nisem niti prepoznal. Ko sem predaval, sem se pogosto počutil kot v odmevni komori, kjer sem govoril predvsem svoji podobi na zaslonu, ne vem pa, če me je sploh kdo poslušal, saj so študenti pogosto izklopili kamere. Težko je bilo »prebrati« ljudi na drugi strani, ki so izgubljali obraze in se spremenili v črna okenca z belimi napisi. Družba je takrat obtičala nekje vmes – v medprostoru in medčasju.

Da. Če se recimo pogovarjamo tako, da sočasno gledamo še v telefon, se ne zavedamo več, kje sploh smo. Smo tukaj ali tam? In to nas vodi v začaran krog izolacije. Svet na zaslonu je pač pogosto bolj zanimiv kot svet okoli nas. Fizični svet težko konkurira digitalnemu in ta ni virtualen, temveč povsem realen. Stalno smo priklopljeni in posledično stalno na delu, a dejansko na pol pozorni in vse manj prisotni. Menim, da bi morali pravico do odklopa od dela in naprav zapisati v ustavo. Ko se je sesula znana formula 8 ur dela, 8 ur spanja in 8 ur prostega časa, smo postali ne bolj, ampak manj svobodni.

Beseda izvira iz latinskega izraza »insulatus«, ki pomeni, da je nekaj oblikovano kot otok, torej ločeno od drugega, osamljeno. Človek, ki ni del nečesa, ne more obstajati. Izgon iz skupnosti je bil od nekdaj najstrožja kazen, skoraj enaka smrti. Za obstoj potrebujemo drug drugega, saj se medsebojno opredeljujemo. Izolacija pa ni zgolj slaba, ima dva obraza: negativni je osamljenost, pozitivni pa samota. To slednjo pogosto iščemo in smo pripravljeni plačati zanjo. Vse bolj priljubljene postajajo robinzonske počitnice, dober primer pa je tudi konferenca Moč izolacije, ki smo jo priredili na Braču. V enem dnevu smo prejeli 200 prijav. Pa veste zakaj? Geslo dogodka je bilo: trije dnevi na otoku brez selfijev, omrežij in objav – kar se zgodi na otoku, ostane na otoku! In udeleženci smo se skušali držati tega pravila. Naslednji zaskrbljujoč primer, kako razdajamo zadnje otoke izolacije, je t. i. Neuralink, ki ga financira Elon Musk​. V podjetju že leta razvijajo vmesnik med človekom in napravo, s katerim se lahko povežete in nadgradite svoje umske sposobnosti – podobno kot bi imeli na voljo zunanji disk, ki si ga priklopimo na možgane. Knjige morda kmalu ne bo treba več brati, enostavno si jo bomo »pretočili« v glavo, misli in spomine bomo shranili na zunanjo spominsko enoto – in spotoma seveda oddali napravam tudi svojo zasebnost. Tretji primer prodiranja v intimo pa je trak, ki ga razvija podjetje Prophetic, in to s finančno spodbudo Muskovega Neuralinka. Ta trak si pred spanjem namestimo na glavo, da potem ponoči spremlja, kako spimo in o čem sanjamo, po zagotovilih proizvajalcev pa lahko ponoči celo izrabimo svoje mentalne kapacitete – torej še v sanjah delamo. Skratka, zadnja utrdba zasebnosti, intime in samote, torej naša glava, bi utegnila pasti.

Gre za trileten slovensko-hrvaški projekt, ki ga financirata Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS ter Hrvaška znanstvena fundacija. V njem raziskujemo, zakaj se ljudje izolirajo in zakaj se jim zdi mikavno živeti na oddaljenih krajih. Središče naše raziskave so Trdinov vrh v pogorju Gorjancev, najzahodnejša slovenska vas Robidišče, gričevnata pokrajina Goričko, belokranjska vas Drašiči, ki slovi po »soseski zidanici«, ki je nekakšna vinska banka, ter območje nekdanje tovarne Rog, iz katere se je skupnost, ki je ustvarjala to avtonomno cono, preselila drugam. Zanima nas tudi, kako se neka skupnost lahko izolira sredi mestnega vrveža. Na Hrvaškem pa imamo v fokusu Gorski Kotar, zagrebški predel Gredelj, ki nekoliko spominja na Rog pred prenovo, nato precej osamljeni otok Žirje in mesto Petrinja, kjer na stotine ljudi živi kontejnerjih še tri leta po silovitem potresu. Vse te skupnosti so tu, blizu nas, a jih pogosto spregledamo. Hkrati pa so prav zaradi izoliranosti mikavne.

V knjigi Preživetje najbogatejših Douglas Rushkoff, profesor na newyorški javni univerzi, pojasni, da so ga nekega dne poklicali milijarderji in mu za eno predavanje ponudili letno plačo. Ko je prispel na tajno lokacijo, ga je tam čakala peščica ljudi. Njegove prezentacije, ki jo je snoval še med potjo, niso niti pogledali, želeli so le, da se pogovarja z njimi. Osrednje vprašanje je bilo, kako naj dosežejo, da jih njihovi varnostniki ne bodo pobili, ko bo denar izgubil vrednost. Tudi elita torej živi v stalni grozi in razmišlja o izolaciji v skrivnem bunkerju ali v koloniji na Marsu.

Urejenost življenja in strukturiranje delovnega časa je tisto, kar nas lahko osvobodi. Kar hudo breme je, če se to prevali izključno na posameznike. Tudi direktorji so tisti, ki lahko povedo, kdaj naj delamo sami in kdaj naj bomo skupaj. Tako pa postajamo managerji samega sebe in lastnega časa. Živimo v nekakšnem »samoupravljanju«, ki postaja vse manj produktivno.

Udejanjimo prehod od kvantitete h kvaliteti, posvetimo se sočloveku. Preprost recept, ki to omogoči, je odklop od naprav, ko smo z drugimi, da se jim lahko v celoti posvetimo. Med božično večerjo in novoletno zabavo lahko zato pospravimo telefone z mize. Ne moremo praznovati s celim svetom in vsemi našimi »prijatelji« po omrežjih; ne moremo hkrati biti tu in tam. In po teh omrežjih tudi ni treba deliti vsega, kar se godi v zasebnosti. Pa še nekaj svetujem: organizirajte si tudi zasebni čas, ne le službenega. Tudi med prazniki načrtujte prosti čas z otroki, zmenek z ženo, obisk kina in gledališča. Vse to naj bodo prioritete, služba naj bo druga, čas na omrežjih pa tretji. Vem, da ne zveni posebej romantično, a res si vpišite v tedenski koledar dve uri, ki jih namenite partnerju. Marsikomu še to se zdi preveč, a dve uri sta samo nekaj več kot odstotek vašega časa.