Vse se enkrat zgodi prvič. Tudi kaj takega, kar se ne bi smelo zgoditi, ko gre za prijateljski, zavezniški evropski natovski državi, posebno v času dveh orjaških nevarnih mednarodnih kriz. Rishi Sunak je samo nekaj ur pred predvidenim prihodom grškega kolega na Downing Street 10 odpovedal srečanje in Kiriakosu Micotakisu ponudil pogovore s svojim namestnikom, kar je užaljena in ogorčena grška stran seveda zavrnila. Tiskovni urad grškega premierja trdi, da se kaj takega ni zgodilo še nikoli in da je bila odpoved srečanja premierjev britanski prekršek in avtogol. »Grčija je ponosna država z dolgo zgodovino. Micotakis zastopa našo državo in naše ljudstvo. Ne morete kar reči, da srečanja premierjev ne bo.«
Podarjene ali ukradene skulpture?
To odmevno nekulturno nediplomatsko Sunakovo košarico, ki jo kritizirajo celo mnogi njegovi strankarski kolegi, so sprožili tako imenovani Elginovi marmorji oziroma najnovejša epizoda dvesto let starega spora, katerega seme je med letoma 1801 in 1804 zasejal lord Elgin, tedanji britanski veleposlanik na otomanskem dvoru (Grčija je bila takrat del otomanskega imperija), ko je z znamenitega atenskega Partenona v London odpeljal po njegovem podarjeni, po grških trditvah pa ukradeni del ostankov marmornega friza, ki je nekoč krasil Partenon, tempelj, posvečen boginji modrosti Ateni. 158 metrov dolg friz so izklesali med letoma 447 in 432 pred našim štetjem. Preživel je veliko stoletij, vse do leta 1687, ko je večji del končal v ruševinah. Turška vojska je imela namreč v templju skladišče smodnika, med obleganjem pa je ta eksplodiral. Približno polovico preživele umetnine je lord Elgin izvozil na Otok in leta 1816 prodal Britanskemu muzeju. Minulo nedeljo, ob začetku obiska na Otoku, je grški premier Micotakis v intervjuju za BBC ta »nezakonito odtujeni del umetnine« primerjal z znamenito sliko Leonarda da Vincija. »To je tako, kot bi Mono Lizo razrezali na pol in bi bila polovica slike v Louvru, polovica pa v Britanskem muzeju,« je dejal, Sunak pa je tik pred zdajci odpovedal srečanje.
Sunakovo desničarsko ali grško domoljubno nastopaštvo?
Sunakovo košarico grškemu kolegu je vodja laburistične opozicije Keir Starmer razglasil za patetično in poniževalno do premierja zavezniške države, britanska vlada pa jo brani s trditvijo, da je Grčija pred obiskom obljubila, da ne bo javno odpirala te teme, in da je prelomila obljubo. Grška stran to zanika. Obe strani ne moreta govoriti resnice. Sunak je včeraj v parlamentu grškega kolega celo obtožil nastopaštva, rekoč, da mu je postalo jasno, da se ni nameraval pogovarjati o pomembnih vprašanjih prihodnosti, ampak je hotel nastopaško odpirati vprašanja iz preteklosti. Starmer se je srečal z Micotakisom in mu zagotovil, da bo Britanija pod njegovo laburistično vlado našla rešitev tega dvestoletnega spora. Obstoječi zakon, ki ga Starmer ne bi spreminjal, ne dovoljuje vračanja umetnin iz Britanskega muzeja, ne glede na to, kako jih je dobil. Zato pravi, da bi Grčiji v bistvu za vedno »posodil« odtujene partenonske skulpture.
Premier Micotakis je po predčasni vrnitvi domov modro dejal, da ta prepir ne bo imel dolgoročnih posledic za zgodovinsko pomembne odnose med državama. Rekel je, da ima odpoved srečanja s Sunakom tudi pozitivno posledico. »Poštena zahteva Grčije po združitvi partenonskih skulptur je dobila še več publicitete, ne samo v Britaniji, ampak po vsem svetu,« je ocenil. Poleg tega je Sunak resda požel odobravanje desnice v konservativni stranki, a tudi grajo zmernih konservativcev, med njimi nekdanjega ministra za kulturo Eda Vaizeyja, predsednika organizacije Parthenon Project, katere cilj je združitev skulptur pod streho atenskega muzeja Akropolis. Vaizey meni, da je prepir z Grčijo posledica kulturnih vojn, ki jih promovira konservativna desnica, kar je zelo pronicljiva ocena.
Za dobro mero je predsednik uprave Britanskega muzeja, nekdanji konservativni finančni minister George Osbourne, namignil, da je Sunak pokvaril njegovo zavzeto iskanje rešitve tega in drugih sporov. Ti so posledica »trditev, da ima Britanski muzej v svoji zbirki največ v času britanskega imperija ukradenih artefaktov«, pravi odvetnik, specialist za človekove pravice Geoffrey Robertson, eden od številnih aktivistov, ki so povezani z vse večjim pritiskom na Britanijo, naj vrne v obdobju imperija prilaščene (ukradene) artefakte. Kar nekaj jih je, posebno draguljev, v rokah kraljeve družine.
