Poslovil se je arhitekt, ki je ljubil svoje mesto

S tesnobo v srcu sem pred dnevi v osmrtnici v Dnevniku našel potrditev, da nas je za vedno zapustil arhitekt Peter Kerševan, ki je skušal rešiti mesto Ljubljana pred megalomanskimi in negospodarnimi arhitektonskimi rešitvami. Skupaj z arhitektom Miho Kovačem sta z razumljivimi besedami predlagala bolj ugodne rešitve za izgradnjo novega železniškega vozlišča in železniške postaje v Ljubljani. Predlagala sta nov projekt za avtobusno postajo in cestno ureditev. Nasprotovala sta izgradnji podzemne garaže pod živilskim trgom. Ko sta opozorila na nesmotern poseg madžarskega projekta na železniškem vozlišču, ko naj bi v okviru hotela v stometrski stolpnici projektirali veliko kongresno dvorano, sem tudi v Dnevniku prebral, da potrebuje tudi sodstvo veliko dvorano za izvedbo sodnih razprav velikega obsega, ki je danes nima. Sprašujem se, kdo ima prednost, ali kongresniki (kako naj bi množica kongresnikov z vsega sveta prišla v Ljubljano – po železnici ali z avtom?) ali sodstvo, ki deluje v premajhnih, zastarelih in najetih prostorih.