S tesnobo v srcu sem pred dnevi v osmrtnici v Dnevniku našel potrditev, da nas je za vedno zapustil arhitekt Peter Kerševan, ki je skušal rešiti mesto Ljubljana pred megalomanskimi in negospodarnimi arhitektonskimi rešitvami. Skupaj z arhitektom Miho Kovačem sta z razumljivimi besedami predlagala bolj ugodne rešitve za izgradnjo novega železniškega vozlišča in železniške postaje v Ljubljani. Predlagala sta nov projekt za avtobusno postajo in cestno ureditev. Nasprotovala sta izgradnji podzemne garaže pod živilskim trgom. Ko sta opozorila na nesmotern poseg madžarskega projekta na železniškem vozlišču, ko naj bi v okviru hotela v stometrski stolpnici projektirali veliko kongresno dvorano, sem tudi v Dnevniku prebral, da potrebuje tudi sodstvo veliko dvorano za izvedbo sodnih razprav velikega obsega, ki je danes nima. Sprašujem se, kdo ima prednost, ali kongresniki (kako naj bi množica kongresnikov z vsega sveta prišla v Ljubljano – po železnici ali z avtom?) ali sodstvo, ki deluje v premajhnih, zastarelih in najetih prostorih.
Peter Kerševan, arhitekt (Foto: Dokumentacija Dnevnika)
Kot star Ljubljančan bom zelo pogrešal Kerševanove predloge za reševanje ljubljanskih urbanističnih posegov in njegovih ustreznih zamisli, kako bi morali to reševati. Vsi njuni prispevki v Dnevniku so se končali s prošnjo za odgovor ali navedbo protiargumentov. Tega žal arhitekta nista dočakala. Vsaj bonton bi zahteval pojasnilo od odgovornih oseb.
Znano je, v kakšni opravi bodo nogometaši zastopali Slovenijo na evropskem prvenstvu, ki ga bo med 14. junijem in 14. julijem gostila Nemčija. Dresi...