Zdravstveni sistem med stavko zdravnikov očitno deluje bolje. Deluje tako, kot bi moral delovati tudi sicer. Brez čakajočih bolnikov. Brez čakalnih vrst. Brez nervoze. Brez slabe volje. Naravnost idealno. Tako rekoč poetično. Seveda mi je jasno, da ta izkušnja velja samo za storitve, ki ne zahtevajo dela zdravnika. Tisti, ki so bili naročeni, a zaradi stavke niso mogli k zdravniku, imajo seveda povsem drugačno izkušnjo. Ker so na pregled čakali več mesecev ali celo leto in več.
A ne glede na to bi se iz moje izkušnje lahko marsičesa naučili. Morali bi se naučiti. Nisem strokovnjakinja za organizacijo zdravstvenih sistemov. Toda ločitev dejavnosti, ki jih za bolnike izvajajo drugi zaposleni v zdravstvenem sistemu, od tistih, ki jih lahko izvajajo samo zdravniki, je očitno učinkovita. Tako po načinu dela kot tudi glede organizacije dela. In še marsičesa.
Sklep za mojo osebno rabo je skratka jasen: sama bom nenujne medicinske storitve tudi v bodoče – če bo le mogoče – opravljala ob tistih dnevih, ko bodo zdravniki stavkali. Bolniki in drugo zdravstveno osebje v zdravstvenem sistemu očitno lahko zelo uspešno sodelujemo tudi, če zdravnikov ni zraven. To je ena od pomembnih lekcij te zdravniške stavke. Ne samo za bolnike. Ampak tudi za zdravnike. Večer