Zgodba o elektrifikaciji ima že dolgo brado, saj njeni začetki segajo v zgodnja 90 leta, ko je država začela podpirati podjetje Think, ki je razvijalo električno vozilo, plod domačega znanja, namenjeno primarno mestni vožnji. Uspeli so prepričati norveško vlado, da jim je dala subvencije in da je bil ta električni avto izvzet iz vseh davčnih obremenitev, tudi davka na dodano vrednost in uvoznega davka, ki sta praviloma visoka. Lastniki električnih avtov tako za vožnjo niso plačevali cestnine, imeli so brezplačno parkiranje in prost dostop do trajektov. Sprva nekega blaznega povpraševanja po električarjih ni bilo, vse pa se je spremenilo leta 2012, ko je Tesla predstavila model S. Ta je imel skoraj trikrat večji doseg od Thinkovega avta, tudi najvišja hitrost je bila občutno višja. Ko sta nato na cesto zapeljala še nissan leaf in električni volkswagen golf, je trg eksplodiral, prodajne številke so bile iz leta v leto višje.
Norvežani so se začeli hitro zavedati, da je za množično elektrifikacijo potrebna tudi mreža polnilnic, ki morajo delovati zanesljivo. Ob začetkih elektrifikacije med letoma 2010 in 2015 je bilo polnilnih mest občutno premalo, zato je večina avto polnila doma, ko pa so dosegi postajali večji, so polnilna mesta po vsej državi postala nuja in izjemno pomembna. Novi kupci električnih vozil se namreč niso vozili zgolj na kratke razdalje, temveč so se z avtom odpravili tudi na daljšo. Hitre polnilnice, ki so zahtevale zgolj nekaj desetminutni postanek, so začele rasti kot gobe po dežju in danes je za vsakih 100 električnih vozil na voljo ena hitra polnilnica. Te so tudi edine, kjer plačevanje s kreditno ali debetno kartico ni mogoče.
Norveška je tako ostali Evropi nazorno pokazala, kakšne korake je potrebno narediti, da bi bolj množična elektrifikacija pila vodo. Kljub temu pa bo v večini evropskih držav trajalo še dolgo, da bo elektrifikacija popolnoma zaživela, pri čemer naj bi do velikega premika prišlo šele z letom 2040. Največji izziv je zagotovo cena, saj so električna vozila občutno dražja od primerljivih s klasičnim pogonom na bencin ali dizel. Na Norveškem so cene električnih avtov primerljive z dizelsko gnanimi, v nekaterih primerih, sploh ko gre za bolj športne različice, pa je razlika v prid električnemu avtu bistvena. Vam je zdaj bolj jasno, zakaj smo v Sloveniji pri zgolj 8-odstotnemu deležu?
