Nekoč me je v knjigi, ki sem jo kupila v antikvariatu, med stranmi pričakal puding Royal. No, bila je le papirna vrečka, njeno vsebino je nekdo že zdavnaj pojedel. Puding z okusom čokolade. Ilustracija ljubke deklice v astronavtski obleki, ki zre v puding na – morda letečem – krožniku, mi je izvabila nostalgičen smehljaj. Puding je izdelovala Kolinska, tovarna hranil Ljubljana. Otroci smo ga radi zalili z malinovcem, predvsem vaniljevega. Drugih okusov se ne spomnim, tudi ilustracije so pobegnile iz spomina, kar je srečanje z desetletja staro vrečko naredilo še bolj čustveno. Podobe embalaže pudingov so se spremenile, postale so fotografsko realistične in nezanimive, a navodila za pripravo so še zmeraj enaka.

Brskamo po zgodovini

Tudi stavba, v kateri so pripravljali praške za pudinge, je na zunaj enaka. Znotraj osvežene fasade pa se po ceveh nič več ne usipa kraljevski prašek. Kjer je nekdaj potekala proizvodnja, so danes pisarne. Nič več ne ropotajo stroji, v zraku ni vonja po vanilji in čokoladi. Ohranili pa so se visoki stropi, seveda ne v celoti. Pisarne so se morale zadovoljiti z nižjimi. Ostalo je tudi krasno secesijsko stopnišče s kovano ograjo. Spomni nas na čas nastanka tovarne, ki sega v daljno leto 1908. A pudingov takrat še niso izdelovali. Ti so prišli šele v petdesetih letih prejšnjega stoletja, skupaj z ovsenimi kosmiči, pšeničnim zdrobom, vaniljevim sladkorjem, pecilnim praškom in številnimi drugimi izdelki. Bilo je po drugi svetovni vojni, v socialistični Jugoslaviji, ko je bila Kolinska državno podjetje. Ustanovili so jo leta 1947 kot Ljubljansko tovarno hranil in jo deset let kasneje preimenovali v Kolinsko, tovarno hranil, leta 1974 pa v HP Kolinsko. V tem obdobju se je tovarna razcvetela, v povezavi s tujimi koncerni so uvedli nove tehnologije, nove izdelke in ljudje so lahko uživali v lokalno namešanih juhah, majonezah, gorčici, kisu, žvečilnih gumijih in licenčnih bombonih Pez. Slednji so se ponujali oblečeni v znamenite figurice, ki so jih radi zbirali otroci in tudi kakšen odrasel vmes. Vse to se je razvilo iz tovarne, ki je bila pred drugo svetovno vojno le ljubljanska podružnica češke tovarne iz mesta Kolin in je izdelovala samo kavne nadomestke, predvsem cikorijo. Saj poznate staro istrsko ljudsko, ki poje: moja mati kuha kafe, od sam'ga cikorja, ma samo da je. Danes v nekdanji hiši pudingov diši po pravi kavi. Ne, ne pražijo je tam. Najbolj znano in znamenito slovensko kavno znamko še zmeraj pražijo v Drogi, s katero se je Kolinska združila leta 2005, konec leta 2010 pa je podjetje postalo sestavni del skupine Atlantic Grupa.

Kava je zdaj tukaj vedno na voljo v prostorni kavarni, prijetnem zračnem kotičku za pogovore ali dogodke in srečevališču zaposlenih in gostov. Velika, visoka tovarniška okna danes namesto delovnih strojev osvetljujejo kavarniške mize, ob katerih stojijo nepogrešljivi, ikonični stoli Rex oblikovalca Nika Kralja.

Prenova nekdanjih proizvodnih prostorov v pisarniške je delo arhitekta Janeza Šubica, za ambient kavarne pa je poskrbela arhitektka Živa Ostaševski Jazbec. Ambient učinkovito izkorišča industrijsko zapuščino, zračnost visokega stropa ga odpira navzgor, kjer se na eni strani sreča z zastekljeno galerijo, na kateri se odvijajo tečaji za bariste. Kuhanje dobre kave namreč ni kar tako, je veščina, za katero se je treba usposobiti. Do galerije vodijo stopnice, naslonjene na zeleno steno. Ne gre za zeleni oplesk, stena je odeta v pravo, živo zelenje, kot kakšna z mahom obraščena skala se pne do vrha. Človeka zamika, da bi se je dotaknil, pobožal zeleno mehkobo.

Prenova z občutkom

Barvna paleta se sprehaja med belo, črno in sivo, ki ubrano prehajajo od velikih ploskev zidov do minimalističnega pohištva. Zadržano umirjenost topli svetlorjav les. Kraljevi stoli Rex so črni ali v naravni barvi lesa, oblazinjene niše za sedenje ob stenah so zamolklo sive. Preprosti retro lestenci zaokrožijo podobo kavarne, ki je sodobno izčiščena, vendar v detajlih tudi malo nostalgična. Zgodovina prostora in nova raba se skoznje lepo povežeta. Nevsiljivo ohranjata spomin na dolgo in uspešno tradicijo. In tradicijo Kolinska nedvomno ima. Zapisana je v naši kolektivni zavesti, kot še mnogo drugih uspešnih slovenskih tovarn. Njihovo zgodovino natančno popišeta Aleksander Lorenčič in Jože Prinčič v knjigi Slovenska industrija od nastanka do danes, ki je leta 2018 izšla pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Tranzicija, privatizacija in globalizacija so mnoge med njimi pokopale, druge pa temeljito preoblikovale. Številne blagovne znamke so izginile. Tudi zato je okušanje domače kave še večji užitek. Še posebej v kavarni stare industrijske zgradbe, kjer si lahko v kozarec natočimo tudi kokto, »pijačo naše in vaše mladosti«, kot pravi star slogan. Letos je stara 70 let. Naša dediščina ima podobo, barvo, vonj in okus. Obokan portal Kolinske, skozi katerega se pripeljemo do kavarne v prenovljeni industrijski stavbi, je isti, le prevozna sredstva so druga. Z malo domišljije pa se lahko skozenj zapeljemo tudi s starodobnikom ali kočijo in v mislih poslušamo njena kolesa, kako ropotajo po tlakovcih.