Slovenske vojake sta odlikovali hrabrost in žilavost

Do razpada avstro-ogrske ob koncu prve svetovne vojne je večina Slovencev prebivala v monarhiji Habsburžanov in jo tudi dejansko doživljala kot svojo domovino ter ji na različne načine izkazovala pripadnost in zvestobo. Zadnje se je med drugim pokazalo tudi ob izbruhu omenjene vojne, ko so se vojaki slovenske narodnosti srčno borili za domovino in cesarja, čeprav so se morali spopadati s svojimi slovanskimi brati Srbi in Rusi. To potrjujejo tudi vsebine številnih pisem, ki so jih naši vojaki s frontnih črt pisali svojim domačim. Avstrijsko vojsko je sestavljalo kar nekaj enot, ki jih lahko imenujemo slovenske, saj so veliko večino v njih predstavljali slovenski fantje. Najbolj znana sta bila 17. pešpolk, imenovan tudi kranjski oziroma ljubljanski, prijelo se ga je tudi ime »kranjski Janezi«, ter 87. ali celjski pešpolk. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil sestavljen iz kar 86 odstotkov Slovencev. Oba polka sta bila pripadnika 3. avstrijskega korpusa, ki se je na začetku vojne boril na ruski fronti, večinoma v Galiciji, pozneje pa na soški fronti. V krvavih spopadih v začetnih mesecih vojne je kranjski pešpolk izgubil skoraj polovico svojega moštva. Večinsko slovensko sestavo so imeli tudi 26. ljubljanski domobranski pešpolk in dva polka bratislavskega korpusa pod ogrskim poveljstvom, v katerih so služili prekmurski Slovenci. Naši fantje in možje so predstavljali tudi pomemben delež v nekaterih italijanskih enotah, zaradi česar je po vstopu te države v vojno na strani zaveznikov prišlo do žalostnih primerov, ko je Slovenec streljal na Slovenca. Uvodoma omenjena pripadnost Slovencev državi cesarja Franca Jožefa med civilnimi in vojaškimi voditelji monarhije ni ostala neopažena, saj so bili za hrabrost na bojiščih deležni številnih pohval in odlikovanj.