Festival dokumentarnega filma, ki nam daje večplastno misliti, se preveša h koncu. Na njem smo videli raznorodne podobe preteklih vladavin, od grozljivo zatiralske kitajske do jugoslovanske, v vsej večplastnosti Titovih ambicij po vzpostavitvi globalne »tretje poti« v bipolarnem svetu, in se skozi Deloholike vrnili h vprašanju dela, in sicer skozi optiko tistih, ki ne morejo ali ne smejo nehati delati, do onih, ki jih duši brezdelje.
Neuvrščeni: Dosje Labudović
Srbska režiserka Mila Turajlić z dokumentarcem Neuvrščeni: Dosje Labudović nadaljuje pot, ki jo je začrtala že z odličnima filmoma Cinema Komunisto (2010) in Na drugi strani vsega (2017) – pot brskanja po filmskih arhivih rajnke Jugoslavije in prikazovanja širših družbenih okoliščin skozi osebne poglede nekaterih obrobnejših likov iz jugoslovanske zgodovine. Potem ko smo spoznali Titovega osebnega kinooperaterja in eno od oporečnic režima, se zdaj družimo še s Titovim osebnim snemalcem Stevanom Labudovićem, ki je predsednika spremljal na vseh njegovih poteh in med drugim ovekovečil tudi prvo konferenco Gibanja neuvrščenih v Beogradu leta 1961. Danes že pozabljeni Titov poskus odmika od blokovsko razdeljenega sveta in iskanja zaveznikov pri porajajočih se narodih Afrike, Azije in Latinske Amerike dobi s časovne distance romantičen nadih propadle politične utopije.
Mila Turajlić ima izjemen dar za lupljenje plasti zgodovine skozi osebne, intimne zgodbe. Kot v prejšnjih filmih ta proces tudi tu poteka zelo organsko; na videz mimogrede nas skozi portret Labudovića pripelje do manj znanih zgodovinskih dejstev, kot je recimo to, da je Jugoslavija državam tretjega sveta med drugim pomagala tudi z ustvarjanjem filmov za podporo lokalnim prizadevanjem za osvoboditev izpod kolonialnih oblasti in da danes že pokojni Labudović, ki ga je Tito za ta namen »posojal« svojim novim zaveznikom, ni bil le priča, ampak tudi soudeleženec takratnega dogajanja – v Alžiriji ga še danes slavijo kot enega izmed herojev tamkajšnje revolucije.
Mož v črnem
Najprej vidimo starega, golega moškega, ki gre po hodniku v staro, krožno gledališko dvorano in tam v popolni tišini izvaja nekakšne ponavljajoče se figure izčrpanosti. Kamera izpostavlja njegovo golo telo z vseh kotov v vseh podrobnostih, dokler moški ne obnemore in obsedi pri klavirju, iz katerega izvabi nekaj krhkih taktov napeva. Nato sede na prostor za gledalce in začne pripovedovati svojo zgodbo.
Rojen v revni družini leta 1936 se moški, za katerega šele na koncu filma izvemo, da je kitajski skladatelj Wang Xilin, kot najstnik, sicer zelo nadarjen za glasbo, najprej priključi vojski, nato pa vpiše študij na glasbenem konservatoriju, kjer pride v stik z zahodno klasično tradicijo. Pri dvajsetih letih po zahodnem vzoru napiše prvo simfonijo, nato postane dirigent radijskega orkestra. Po Maovem prevzemu oblasti leta 1963 pade v nemilost, iz Šanghaja je pregnan v provinco, kjer preživi štirinajst let prisilnega dela, mučenj in zlorab, delno tudi ogluši, posledice, predvsem more, trpi do danes. Po vrnitvi iz taborišča lahko spet začne delati, a tudi »novi časi« pomenijo nenehna oviranja in pesek v kolesju njegovega glasbenega dela. Je hkrati na vrhu, njegovo simfonijo so igrali na slavnostni otvoritvi olimpijskih iger v Pekingu, in v nenehnih vicah.
Film Mož v črnem je le pogojno dokumentarni film. Wang Xilin sicer v svoji popolni izpostavljenosti gol, do konca ranljiv deluje kot živa priča prestanih muk, a režiser Wang Bing je uporabil številne povsem filmske prijeme: celotna visoko estetizirana postavitev v pomensko nabit prostor (slavno pariško gledališče Théâtre des Bouffes), koreografija Xilinovih gibov in položajev (ko sedi na belih klopeh s črnimi prazninami med njimi, se zazdi, kot bi sedel na notnem črtovju), predvsem pa uporaba njegove glasbe, ki spremlja in hkrati podpira njegovo vse bolj frenetično pripoved, vse to so elementi performansa oziroma art filma. Kar v ničemer ne zmanjšuje njegove angažirane sporočilne vrednosti.
Deloholiki
Če mislite, da v Sloveniji vemo nekaj o deloholizmu, si nujno oglejte dokumentarni film Erika GandinijaDeloholiki. Očitno smo pri nas še amaterji – tam nekje v Južni Koreji, recimo, vidimo možakarja, ki že petnajst let dela od sedmih zjutraj do enajstih zvečer, obsedenost z delom pa je v tej družbi tako zakoreninjena, da mora tamkajšnje ministrstvo za delo propagirati nedelo in ljudem prisilno izklapljati računalnike. V ZDA, kot vidimo, ni dosti bolje – tam ljudje iz ljubezni do dela letno na mizi pustijo več kot 500 milijonov ur plačanega dopusta. Še posebej zanimiv pa je primer Kuvajta, kjer je pravica do službe zapisana celo v ustavo, zaradi česar v praksi ni neobičajno, da v javnem sektorju na eno delovno mesto zaposlijo več oseb, ki se nato na delu grozno dolgočasijo.
Prav na kuvajtskem primeru se jasno izriše, da Gandinijev dokumentarec ni zgolj kritika sodobne obsedenosti z delom, temveč poziv k širšemu razmisleku o našem odnosu do dela in možnostih drugačne, boljše ureditve. V filmu namreč mladi Kuvajtčan razlaga, kako je zaradi pomanjkanja dela in prepuščanja eskapizmu zapadel v depresijo. Povedano drugače: brez dela tudi lenoba ni več užitek. V filmu italijansko-švedskega režiserja se tako hkrati zastavlja vsaj dvoje vprašanj: na eni strani, zakaj ljudje toliko delajo in si ne privoščijo sprostitve, na drugi strani pa, kaj bi delali, če ne bi delali. Odgovori že na ravni posameznika, kaj šele družbe, niso enostavni, saj takšni razmisleki terjajo prevrednotenje globoko zakoreninjenih družbenih vrednot, na katerih temeljijo ekonomsko-politični sistemi.