Nedeljsko kosilo: Baklava po habsburško

Priprava zavitka oziroma štrudlja, ki smo ga v pogovornem jeziku lepo poslovenili iz avstrijske besede strudel, kar po naše pomeni vrtinec, naj bi izvirala z Bližnjega vzhoda in datirala celo v čas Asirije (2500 pr. n. št. do 605 pr. n. št), saj star rokopis, napisan v osmem stoletju pr. n. št., kot trdijo zgodovinarji, opisuje sladico za asirski dvor iz tankih plasti, napolnjenih z medom in orehi. Uporaba listnatega testa, sladkanega z medom, oreščki ali suhim sadjem, se je nato razširila kot požar, saj so ga cenili prebivalci srednje Azije, Turčije, Grčije in drugih sredozemskih držav. Potomka te sladke starodavne jedi naj bi bila baklava, ki je v Evropo zašla, ko so Turki leta 1453 zasedli Bizanc oziroma Konstantinopel. In prav iz baklave, ki so jo ustvarili turški slaščičarji, je v času Avstro-Ogrske nastal znameniti »strudel«, ki je vrh priljubljenosti doživel v 18. stoletju med dunajsko aristokracijo, ta pa ga je prek trgovcev z dobrinami in dobrotami razširila drugod po Evropi. Dunajska gospoda je namreč oboževala sladice, med katere je sodil tudi štrudelj. Iz dokumentiranih zapisov vemo, kot trdijo avstrijski popisovalci kulinarične dediščine, da je cesarica Marija Terezija, ki je rada dobro in včasih tudi veliko jedla, svojim kuharjem pogosto naročala, naj ji pripravijo štrudelj. Tudi Franc Jožef zanj ni bil imun. Menda mu ga je osebno med skrivnimi obiski pripravljala za zajtrk baronica Kiss von Ittebe, kasneje bolj znana kot avstrijska igralka Katharina Schratt, ki je med ljudstvom zaradi tesnega prijateljstva s Francem Jožefom veljala za nekronano cesarico Avstrije. Ampak takrat še ni šlo za klasičen jabolčni zavitek, ki naj bi bil pripravljen iz listnatega testa, jabolk, drobtin, rozin, cimeta in kristalnega sladkorja, temveč za mlečno različico. Najstarejši recept za štrudelj je namreč za mlečno-smetanov zavitek, napisan pa je bil na roko in se je znašel v neki kuharski knjigi iz leta 1696, izvirnik pa hranijo v Dunajski mestni knjižnici. Šele od leta 1800 so po dualistični državi postopoma nastajali zavitki z različnimi načini priprave in različnimi nadevi, kot so jabolčni, mandljev, zdrobov, rižev, smetanov, grozdni, makov, orehov, zeljni … Čeprav si ga na nek način lastijo Avstrijci, saj velja za avstrijsko nacionalno jed, je jabolčni zavitek uradno še državno pecivo Teksasa, v Italiji pa je priznan kot tradicionalni agroživilski proizvod (PAT) Južne Tirolske.