Svojim članom in članicam omogočajo družabne stike, nudijo strokovno pomoč in svetovanja ter jih podpirajo, da se aktivno zavzemajo za svoj položaj v družbi. Ena pomembnejših nalog društva je tudi spajati oba svetova – svet gluhih in svet slišečih. »Toliko različnih stvari je, ki jih moraš spoznati, obvladati, ko si enkrat v teh vodah. Ne moreš kar izstopiti. Ljudje, ki delamo z gluhimi in naglušnimi, nismo v službi. Seveda je to poslanstvo.«
Slišeči si ne moremo predstavljati sveta tišine, opisuje Vlasta Moškon. Ne zavedamo se, kakšna ovira je lahko sluh pri komunikaciji, sporazumevanju, razumevanju. Sama deluje kot svetovalka, pomočnica in tudi zaupnica uporabnikom in uporabnicam društva. Prihajajo z velikimi stiskami in problemi, pa tudi z veseljem. Ker si zaposleni želijo, da se v tej stari hiši v Krškem, ki ima posebno zunanjost, podobo, zgodovino in svojo dušo, vsi počutijo dobro, jo imenujejo sončna hiša. »Deset let sem se trudila, da smo lahko odkupili to hišo, zdaj želim, da se ljudje tu počutijo kot doma.«
Visoka napetost
Slišeči prejemamo informacije ves čas in si težko predstavljamo svet brez tega. »Greš po poti, pa slišiš nekoga reči jutri je tam in tam razprodaja, aha, prejmeš informacijo. Gre za banalno stvar, ampak tudi veliko bolj pomembne informacije se prenašajo sproti in nam pomagajo graditi predstavo o resničnosti.« Slišeči stalno sprejemamo informacije s televizije, radia, socialnih okolij. Za gluhe in naglušne obstajajo prilagoditve, kot so znakovni jezik ali indukcijske zanke, a vse to je lahko v svojih sporočilih zelo osiromašeno ali pa je včasih celo težko izluščiti pravi pomen. »Če v znakovnem jeziku pokažeš recimo 'Ta kabel je pod visoko napetostjo', se lahko razume na različne načine. Je to visok ali nizek kabel, je to napetost, ki jo občutim, ko sem pod stresom?«
»Aha, zdaj se bomo pa z rokami pogovarjali.«
Gluhota in naglušnost je nevidna invalidnost. Ne opaziš je, ko srečaš človeka na cesti, ampak šele, ko stopiš s njim v komunikacijo. Čeprav v društvu izvajajo mnogo aktivnosti, je okolica precej zaprta do gluhih, poudarja Vlasta. »Nekomu na vozičku boš denimo takoj pomagal čez robnik, pri gluhih in naglušnih pa je težje opaziti, kdaj rabijo podporo. Ne veš niti, kako bi se sporazumeval. Družba premalo pozna gluhoto, okvaro sluha.« Vlasta meni, da družba minimalizira problem gluhosti, saj osebe z okvaro sluha lahko počnejo marsikaj. »Hodijo, se ukvarjajo s športom, ampak biti v današnjem času brez velikega dela informacij, je hudirjevo težko.« Obenem pa se gluhi težko postavijo za svoje potrebe, izrazijo, kaj želijo, in se tudi sami zapirajo v svoje okvire. Potem ima tak odnos do njih tudi družba in krog je sklenjen.
Niso pa vsi zaprti do oseb z okvaro sluha. Otroci se, kot je Vlasta doživela že mnogokrat, potapljajo v svet tišine z radovednostjo in navdušenjem. »Velikokrat sem bila povabljena v vrtce, kjer malčkom predstavljam razlike v komunikaciji med gluhim, naglušnim in slišečim. Učili smo se znakovnega jezika, branja pravljic. Otroci zelo navdušeno sprejemajo, 'Aha, zdaj se bomo pa z rokami pogovarjali.'«
Fantomski odziv
Manko na enem področju pa gluhim in naglušnim neredkokdaj poviša senzibilnost na drugem. »Recimo fantomski odziv. Nekdo me opazuje, jaz ga ne vidim, a njegov pogled zelo dobro občutim na telesu. To zaznavo gluhi in naglušni še posebej izpilijo. Zadnjič sem se na neki športni prireditvi s kolegico pogovarjala o Mariji, ki je gluha in je sedela tri vrste pred nama. V tistem trenutku se Marija obrne nazaj in pravi: 'A se vidve o meni menita?'. Šokirala me je.«
Poleg poglobljenega raziskovanja sveta tišine pa se Vlasta še enemu svetu prepušča prav tako dolgotrajno in zavzeto. »V življenju mi je bilo dano ogromno lepega. Tudi stiske, ki jih doživljam v službi, skušam v privatnem življenju predelati tako, da me ne obremenijo. Iz naše službe namreč ne odnašaš papirjev, ampak težo ljudi.« Svet umetnosti je tisto, kar Vlasto razbremeni. Petintrideset let deluje v Kulturnem društvu Senovo v gledališki, recitatorski in lutkovni sekciji. »V gledališču zelo uživam pa tudi nekaj nosilnih vlog sem že odigrala. Napolni mi dušo in preusmeri misli.« Z možem uživata v kolesarjenju, nasploh pa jo družina, tudi dve hčeri, zelo podpirajo pri njenem delu, ga razumejo in sodelujejo.
Vlasta svojo ljubezen do umetnosti prenaša tudi v društvo, kjer pripravljajo gledališke predstave, pantomimo. Sodelujejo na gledaliških festivalih gluhih, filmskih festivalih in prirejajo snemalne delavnice.
Vlasta Moškon je prav tako predsednica Sklada za kulturne dejavnosti v občini Krško, en mandat pa je bila predsednica krajevne skupnosti Senovo. Dolgo je delala še na Društvu prijateljev mladine Senovo in pri Zvezi prijateljev mladine Krško na svetovalnem telefonu.
»Zdaj pa počasi vidim, da bom morala določene stvari prepustiti. Mladi znate in zmorete.«
