#kritika Jezik je preživetje

Za razumevanje pesniškega kreda, ki ga od prvenca Darilo (2006) pa vse do zadnje tu obravnavane šeste zbirke Jezik je ključ zasleduje Milan Šelj, si izposodimo prispodobo. Družbo, v kateri živimo, si predstavljajmo kot narcisa, kot nekoga, ki si ustvari lastno iluzijo stvarnosti in zanika vse, kar ni v skladu s to zlikano podobo, ki jo gradi o svetu in sebi. Taka družba je rigidna, toga, statična, tudi homofobna. Šeljevo pesniško prizadevanje se priključuje večdesetletnim emancipatornim naporom LGBT-skupnosti, da bi to izkrivljeno ogledalo razbili, zato ob estetiki vztrajno zasleduje tudi etiko in samopotrditveno funkcijo posameznika in skupnosti. Z drugimi besedami, če si je družba zgradila iluzijo o heteronormativni čistini, kjer za homoseksualce in homoseksualke ni mesta, potem se je bila ta skupnost iz preživetvene nuje primorana zateči k najbolj otipljivim dejstvom lastnega obstoja – lastnemu telesu in želji – in ju v znamenje upora spraviti v umetnost, tudi v poezijo. Zavesten zaris zoper izbris: »Stopi iz vrste nevidnih in korakaj z nami. / Po premici in ne v cikcak ali začarani krog. / Pa ne zato, ker nas bodo šteli, / temveč zato, da boš na svojem mestu / tudi ti.«