Kot pravi Jana Stardelova, kuratorka razstave Tukaj, a nekje drugje v Galeriji Škuc, sodelujoče ustvarjalke in ustvarjalci na njej raziskujejo svoje intimne kartografije pripadanja, pa naj bo to prostovoljno, prisiljeno ali namišljeno. Sploh tisti, ki se selijo, ker so v to prisiljeni, so danes najbolj na udaru in najbolj ranljivi. Namen razstave je spodbuditi k premisleku o ljudeh, ne pa o geografiji oziroma mejah, ki jih je začrtal človek. Govori o spremembah in vplivih, ki jih s seboj prinese izkustvo preseljevanja, ter odpira zanimive dileme skozi osebne zgodbe sodelujočih, ki premišljujejo o univerzalnih človeških izkušnjah z mobilnostjo, gibanjem in pripadnostjo.
Kam pripadamo, kam gremo
Dela v raznolikih oblikah izhajajo iz ideje Aimee Carrillo Rowe o tako imenovani »diferencialni pripadnosti« oziroma o različnih vrstah pripadnosti in premikanju med njimi, o soočanju z vzroki, zaradi katerih so nekateri zatirani; v ospredju so predvsem teme sobivanja, ki narekujejo vrsto notranjih sprememb. KuratorkaJana Stardelova ima makedonske korenine, v Sloveniji pa živi že devetnajst let; med drugim pomaga soustvarjati festival za feministično umetnost in kulturo v Skopju. Poleg ženskih pravic jo, tudi zaradi lastnih izkušenj, zanimajo teme migracij.
»S to razstavo sem želela najprej povezati razne zgodbe o migrantkah, ki so lahko različno označene, v različnih oblikah, lahko so prisilne, samostojne in tako naprej. Kasneje, ko sem razvijala razstavo, pa sem želela izkoristiti priložnost tudi tako, da sem vanjo vključila makedonske umetnice, ker sem dojela, da je to, kar imam, privilegij,« je povedala Jana Stardelova.
Preteklost in posledice
Umetnica Nevena Aleksovski preteklost gnete kot surov material, kot taka pa ji predstavlja izhodišče za kritično razmišljanje o razumevanju lastne zgodovine. Elena Čemerska in Ivana Mirčevska raziskujeta posledice telesne izčrpanosti na presečišču uničevanja okolja in vpliva neoliberalnega kapitalizma; s svojimi stvaritvami iz individualistične naravnanosti sodobnega sveta prestopita v harmonijo soodvisnosti. Ilija Prokopiev s svojo instalacijo izpostavlja, da spremembe vselej prinašajo tudi nove možnosti, ter opozarja na začasnost in možnost spreminjanja s časom, Lenka Đorojević pa v netipičnem prostoru drzno in suvereno uporabi zastavo kot enega najbolj neposrednih simbolov mej in diferenciacije.
»V času, ko je nekatere zastave prepovedano izobešati, nas vabi k premisleku o zastavi. Združi jo z deformiranim ogrodjem v raziskovanju odnosa med podobo in objektom v kontekstu osebnega spomina in načinov popačenja. Deformirana podoba zamrznjene gimnastične poze pri tem preizprašuje odnos med lastnim spominom in spominom, odtisnjenim v telesno-kulturne objekte,« ugotavlja kuratorka. Instalacije Ane Čvorović se skozi simbolno vlogo odvrženih predmetov dotikajo vloge mej, omejitev, psiholoških učinkov vojne in migracij, igriva konstelacija Andree Knezović pa z avtoetnografskim pristopom prevprašuje medgeneracijske travme in alternativne skrbstvene sisteme.
