V zadnjih letih svoje delovne dobe sem tudi sama opažala, da nekaterim, s poudarkom nekaterim, kolegom ni bilo posebno mar za druge, kar so kazali s svojo vzvišeno držo. Pa je to, kar zdravnica izpostavlja, res edini problem? Vse zahteve Fidesa, recimo po visokih plačah, pa so OK? Se zdravniki, nečlani Fidesa, zato ne oglašajo, ker bodo imeli tudi sami koristi? Končno so se z vlado dogovorili za mediacijo. Fides govori o iskrenosti, a so njegovi nameni videti še vedno kot izsiljevanje.
Kdo ne bi imel razumevanja in sočutja do zdravnice, ki se je javno izpostavila in opisala svojo zgodbo: prekomerna obremenitev v službi in doma – trije majhni otroci, premalo počitka – jo je pripeljala do izgorelosti, do bolniške, kasneje do zaposlitve pri zasebniku in do dela po pogodbi v njeni prejšnji javni ustanovi (dvoživkarstvo malo drugače). Kdo bi ji očital, da si je uredila delo po svojih potrebah in sposobnostih? Ker je to pač možno. Njen motiv je bil v prvi vrsti razbremenitev, pri mnogo drugih pa prevladuje zaslužek. Ob tem se sprašujem, ali smo bili nekoč bolj vzdržljivi ali bolj neumni, ker se nismo znali zavzeti zase in smo delali, kot pravijo, na »etični pogon«, za nizke plače. Vendar se mi je zdelo, da vse to spada k poklicu, ki sem si ga izbrala. Da so bolniki prvi, pred našim zasebnim življenjem. Pa so bile v preteklosti zares hude obremenitve, o 40+8 še sanjali nismo. Bile so še delovne sobote. Če smo čez vikend dežurali, smo prišli v bolnico v soboto zjutraj in odšli v ponedeljek domov kot vsi ostali. Da ne govorim o obremenitvah med dopusti. Zato pa so bili naši odnosi (s sestrami, bolničarji, negovalkami, kuharicami, čistilkami …) dobri, kar se je odražalo v večji motivaciji za delo in v dobri klimi. In zelo mar nam je bilo za ugled ustanove. Z leti so prihajali mlajši zdravniki – za nekatere je bila bolnica samo odskočna deska, nekateri so ostali – delo je postalo manj naporno, plače pa so ostale še naprej nizke.
Kot se spominjam, je bila podelitev koncesij najprej zamišljena bolj kot izjema, tam, kjer ni bilo dostopnega zdravnika, a se je vse skupaj izrodilo – zaradi neoliberalne ideologije in naše desnice, ki bi vse sprivatizirala. Nobena vlada do zdaj niti zdravniška zbornica pa nista opravili svojega dela: da bi organizirala dobro zdravstveno mrežo ter razpisala študij medicine, specializacije in zaposlitve, toliko in tam, kjer bi jih potrebovali. Zdravniki (nekateri, mnogi?) pa postavljajo v ospredje svoje želje (in pohlep) namesto potreb bolnikov.
Zdi se mi, da bi kolegica rada s svojim pismom zbudila v javnosti razumevanje in vsaj malo pripomogla k vrnitvi boljše podobe zdravnikov. A je buditi razumevanje (in se s tem opravičevati) veliko premalo. Če bi ji (jim) res šlo za javno dobro, bi se morali tudi sami aktivno zavzeti za spremembe, ki bi stabilizirale javno zdravstvo. Recimo, da bi koncesionarji imeli enake dolžnosti kot zdravniki v javnih ustanovah. Da bi delali brez dvoživk in ne bi izkoriščali ne prostorov in ne opreme javnih zavodov. Da bi si nehali jemati to, kar jim paše, težje paciente in slabše plačano storitve pa puščali.
V tem sicer odkritosrčnem pismu vseeno čutim nekaj hipokrizije.
Polona Jamnik, Bled
