Vojne so krute, neetične, tragične ... in kot nas uči zgodovina, ne razrešijo ključnih družbenih in zgodovinskih problemov. Praviloma jih zaostrijo in poglobijo. Človeka razčlovečijo; njihova prva žrtev je človečnost. Vojne so zločin proti človeštvu. Tiste, ki jih spodbujajo, zagovarjajo, povzročajo in/ali začenjajo ter vodijo, moramo preganjati in kaznovati, ko sodišča ugotovijo njihovo krivdo. Storilci, ki svojih dejanj ne obžalujejo in si med prestajanjem kazni ne prizadevajo za mir, zaslužijo dosmrtno ječo, javno obsojanje in zgražanje ter izolacijo. Niso junaki – tudi negativni junaki niso. Na njihovo krivdo in zlo, ki so ga povzročili, je treba stalno opozarjati, da jih nihče ne bo posnemal.
Čeprav se zdi utopično, moramo kot alternativo nasilju in vojnam (globalno in v posameznih okoljih) uveljaviti nenasilno reševanje sporov in problemov, za katero moramo v vseh družbenih okoljih ustrezno izobraziti in usposobiti slehernega posameznika, od majhnih otrok do najstarejših.
Ustaviti dobavo orožja
Dokler »se gremo« vojne, ki jih opravičujemo kot »obrambne in pravične«, v vojnah ljudje, vojaki in civilisti umirajo. »Naši« padli vojaki, ki jih razglasimo za junake, in padli »sovražniki« so pričakovana cena vojn. V vojnah ubite civiliste vojaški poveljniki in strokovnjaki opravičujejo kot »sprejemljivo kolateralno škodo«. Kako lahko smrt in/ali invalidnost vojaka ali civilista štejejo za pričakovano ceno ali sprejemljivo kolateralno škodo? So tisti, ki razmišljajo tako, sploh ljudje? Žal smo danes tisti, ki zastavljamo takšna vprašanja, zanemarljiva manjšina. Mogoče smo tiha večina, ki jo preglasi glasna in agresivna manjšina zagovornikov vojn in nasilja. V Združenih državah, ki so vpletene v številne vojne po svetu, zaradi treh umrlih ameriških vojakov v napadu z dronom na njihovo vojaško oporišče v Jordaniji in napadov na druga ameriška oporišča na Bližnjem vzhodu »glasna javnost« in številni politiki terjajo vojaški odgovor, maščevanje in celo vojno z Iranom, ki ga obtožujejo odgovornosti za napade. Iran takšne obtožbe zanika. Na zahodu, zlasti v ZDA in Veliki Britaniji, razglašajo vojaške napade na položaje jemenskih hutijevcev za nujno in upravičeno obrambo, varovanje mednarodnih pomorskih poti, proste plovbe in mednarodne trgovine. Hutijevci svoje napade na vojaške ladje izraelskih zaveznic in trgovske ladje, za katere menijo, da so povezane z Izraelom, pojasnjujejo kot svoj odgovor na dogajanje na Bližnjem vzhodu. Pravijo, da gre za solidarnost s Palestinci, zlasti s palestinskimi civilisti, ki jih Izraelci pobijajo v Gazi in na Zahodnem bregu. Stališča in argumenti obeh strani so ideološko pogojeni, parcialni in dvomljivi ter izhajajo predvsem iz (pogosto ozkih) interesov vpletenih.
Za ključne odločevalce na Zahodu so svoboda plovbe in mednarodne trgovine, zahodni vplivi in interesi ter podpora izraelskim zaveznikom in njihovemu (maščevalnemu) odgovoru na oktobrski Hamasov teroristični napad na Izrael pomembnejši od življenj palestinskih civilistov. Svojih stališč nočejo spremeniti, čeprav vedo, da je med šestindvajset tisoč žrtvami vojne v Gazi več kot dve tretjini otrok in žensk. Zato vlade teh držav ne ukrepajo. Ne ukinejo vojaške in gospodarske pomoči Izraelu. Ne pritiskajo na izraelske oblasti in vojaške poveljnike, da takoj končajo vojno v Gazi. Od njih ne zahtevajo, da prenehajo (po mednarodnem pravu) nezakonite in diskriminatorne politike na okupiranih ozemljih, da Palestincem omogočijo normalno življenje na vseh območjih, kjer živijo. Čeprav zagovarjajo rešitev dveh držav, ne storijo nič za ustanovitev neodvisne palestinske države.
Vsi, ki želimo mir, moramo od svojih vlad zahtevati, da ukinejo vsako vojaško pomoč kateri koli strani na Bližnjem vzhodu in tako prispevajo k miroljubnemu reševanju konfliktov v regiji. To bi prispevalo k miru v regiji in svetu, kar bi moral biti najpomembnejši nacionalni interes vseh držav. Pozovimo vlade, da naj znatna sredstva za vojaško pomoč Izraelu in drugim bližnjevzhodnim državam namenijo Palestincem za obnovo in razvoj v povojni Gazi ter na okupiranih ozemljih. Žal nas ne bodo poslušali.
Na podlagi obtožb izraelske vlade, za katere ni trdnih dokazov, da so nekateri uslužbenci agencije Združenih narodov za pomoč Palestincem (UNRWA) podpirali Hamas in sodelovali v terorističnem napadu na Izrael in zajetju talcev, so ob glasni podpori (dela) javnosti nekatere zahodne vlade, ključne za financiranje agencije, takoj zamrznile sredstva za njeno delovanje. Te vlade niso slišale opozoril Združenih narodov in agencije, da takšno ravnanje ogroža palestinske civiliste, odvisne od pomoči, ter njihovih zagotovil, da bodo obtožbe preverili, osumljene suspendirali, krivce odpustili in zagotovili, da bodo kazensko preganjani. Kljub sklicevanju na človekove pravice s(m)o na Zahodu pozabili, da domneva nedolžnosti predstavlja eno temeljnih demokratičnih načel. Obdolženec velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana in ga pristojno sodišče ne obsodi.
Nepravičnost sveta in pohlepnost najbogatejših sta očitni
Takoj sem obsodil Hamasov teroristični napad na Izrael in poudaril, da gre za nehumano, nesprejemljivo, neopravičljivo in protipravno dejanje, za katero morajo biti storilci kazensko preganjani. Obsojam tudi nesorazmerno maščevalno reakcijo izraelske vlade in obrambnih sil. Menim, da izraelske kršitve mednarodnega (zlasti humanitarnega in vojnega) prava in temeljnih človekovih pravic Palestincev med vojno v Gazi lahko opredelimo kot genocid. Demokratične države bi morale izraelsko politično in vojaško vodstvo ter vojake, ki so takšna dejanja zagrešili, privesti pred mednarodno kazensko sodišče, da ugotovi njihovo odgovornost in krivdo. Zahodne vlade upravičeno ostro obsojajo rusko agresijo in okupacijo Ukrajine ter zato uvajajo sankcije proti predsedniku Putinu, njegovim sodelavcem in nekaterim ruskim državljanom. Dvolično, žal, ne obsojajo (nesorazmerne) izraelske agresije na Gazo, protipravne izraelske okupacije zasedenih ozemelj in diskriminatornih politik do Palestincev ter ne uvajajo sankcij proti izraelskemu političnemu in vojaškemu vodstvu.
Dvolično, celo rasistično (se) vrednotijo tudi žrtve. Za mnoge »naši mrtvi štejejo več kot njihovi«. Šestindvajset tisoč mrtvih Palestincev obravnavajo kot sprejemljivo kolateralno škodo izraelske vojaške operacije v Gazi, hkrati pa številni ameriški (zlasti republikanski) politiki in najglasnejši del javnosti za tri umrle ameriške vojake terjajo vojaško maščevanje in celo vojno z Iranom. Ti vojni hujskači so verjetno zagovorniki pravice Američanov do (nošenja) orožja in pozabljajo, da v ZDA vsako leto več sto ljudi umre v strelskih obračunih in da nekaj deset pripadnikov oboroženih sil umre ali so ranjeni pri vojaškem usposabljanju in delovanju povsod po svetu.
Bogata, sebična, grabežljiva, pohlepna, privilegirana in vase zagledana razvita zahod in sever se ne zavedata ali zanikata, da so kapitalistično gospodarstvo in finančni kapitalizem, ki sta njuna produkta, ter vojne ključni dejavniki zaostrovanja okoljskih, podnebnih, vremenskih, ekoloških in družbenih problemov in kriz, ki ogrožajo našo prihodnost in preživetje življenja na Zemlji. Pozabili s(m)o, da so (bili) sodelovanje, skupnost in solidarnost ter sposobnost prilagajanja življenjskemu okolju in vključevanja vanj ključni dejavniki razvoja in uspešnosti človeštva. Ljudje smo del živega sveta in smo od njega odvisni. Z ogrožanjem in uničevanjem biotske raznovrstnosti žagamo vejo, na kateri sedimo.
Nepravičnost sveta in pohlepnost najbogatejših sta očitna. Pravično razdeljeno bogastvo stotih najbogatejših zemljanov bi odpravilo lakoto in zagotovilo nujne zdravstvene storitve za vse zemljane. Če bi pravično razdelili bogastvo deset tisoč najbogatejših zemljanov, bi lahko odpravili revščino in uspešno razrešili okoljske, ekološke, podnebne in družbene krize.
Stavke so legitimne, etične in nujne
Izgubili smo (moralni) kompas. Sebičnost, egoizem, pretirani individualizem, grabežljivost in pohlep prevladujejo nad solidarnostjo, enakopravnim sodelovanjem in občutkom skupnosti. To opažamo tudi ob stavkah v Sloveniji.
Plače večine zaposlenih v Sloveniji in po svetu so prenizke. Razmerja med plačami niso ustrezna in pravična. Če primerjamo plače zaposlenih in bogastvo bogatih, zlasti najbogatejših, vidimo, da plače zelo zaostajajo. Kapitalizem je najučinkovitejše orodje za bogatenje in krepitev monopola lastnikov kapitala na račun tistih, ki prodajamo svojo delovno silo. Če želimo pravičnejšo družbo, so stavke legitimne, etične in nujne. Ko se borijo za pravice in višje plače, se stavkajoči premalo zavedajo, da sta sodelovanje in solidarnost vseh zaposlenih nujna za uspešen boj proti izkoriščanju.
Zaradi (pre)nizkih plač izginja srednji sloj. Če velja, kar so mi pred desetletji povedali v Ameriki, v Sloveniji srednjega sloja ni več. Socialno varni pripadniki srednjega sloja naj bi bili tisti, ki imajo likvidna sredstva, s katerimi lahko preživijo pol leta brez plače, če izgubijo službo. Vendar lahko bankrotirajo, če zbolijo in zdravljenja bolezni njihovo zdravstveno zavarovanje ne krije. Američani, ki niso bogati, zavidajo Kanadčanom in Evropejcem naše javne zdravstvene sisteme.
Za kakovostne in vsem dostopne javne servise na področjih, kot so predšolsko varstvo, vseživljenjsko izobraževanje, zdravje in trajna oskrba prebivalcev, potrebujemo ustrezno financiranje, učinkovito organiziranje, solidarnost in zadostno število izobraženih, usposobljenih, motiviranih, predanih in odgovornih zaposlenih. Večino sredstev za te sisteme morajo zagotoviti davki in prispevki prebivalcev. V demokratičnih, vključujočih, pravičnih in solidarnih družbah bi morali skladno z načeli pravičnosti, sorazmernosti, progresivnosti in solidarnosti več in večji delež svojih dohodkov in premoženja prispevati tisti, ki več imajo.
Za uspešno delovanje sistemov je nujen prispevek vseh zaposlenih. Če čistilke ne očistijo operacijskih dvoran in podporne službe ne opravijo svojega dela, tudi najboljše kirurške ekipe ne morejo uspešno operirati. Poklici vzgojiteljev, učiteljev, raziskovalcev in zdravnikov, tudi sodnikov, tožilcev in politikov ne bi smeli biti zgolj (dobro) plačane službe, ki zagotavljajo družbeni status. Terjajo odgovornost, predanost, solidarnost in delovanje za ljudi in družbo. Te poklice zaposleni lahko opravlja dobro, če v njih (večinoma) uživa, so način njegovega življenja in dela ter jih sprejema kot svojo misijo. Ker se zaveda svoje družbene odgovornosti, mora biti pripravljen, da se solidarno angažira za korist uporabnikov in za uspešno delovanje javnega sistema in družbe, čeprav to občasno terja delo prek delovnega časa in morebiti brez dodatnega plačila. Za uspešno delo je nujno dobro sodelovanje z vsemi sodelavci, zato ga morajo vsaj toliko kot lastna plača zanimati tudi pravične plače zanje. Sprejeti mora, da bodo včasih njegovi sodelavci z nižjo izobrazbo in (po njegovem ali splošnem mnenju) manj pomembnim poklicem plačani bolje, da bo opravljeno nujno delo ali da bodo našli koga, ki se bo zaposlil in omogočil uspešno in učinkovito delovanje sistema.
Drugačni kriteriji za vpis
V tej luči ocenjujem tudi legitimnost in etičnost zdravniške stavke, ki jo Fides in njegovi člani zaostrujejo z umikom soglasja za nadurno delo. Zdravniki, ki jih poznam, svoj poklic opravljajo odgovorno in dobro. Spoštujejo svoje sodelavce, ki niso plačani ustrezno za svoje pomembno in odgovorno delo, in poudarjajo, da moramo javni zdravstveni sistem, ki vključuje koncesionarje, obravnavati in reformirati kot celoto, kar vključuje tudi plače vseh zaposlenih. Strinjajo se, da sta politika in vlada odgovorni za sedanje stanje, vendar se zavedajo tudi lastnih napak in odgovornosti. Priznajo, da so mnogi zdravniki plačani dobro (zlasti v primerjavi z drugimi v javnem sektorju), nekateri celo preveč. Skrbi jih, ker so bolniki največje žrtve zdravniške stavke, kar lahko pomeni kršitev njihove prisege in etike. Kot oni menim, da bi solidarno in odgovorno do pacientov lahko zdravniško stavko zamrznili in nekoliko počakali – četudi s stisnjenimi zobmi – na zvišanje svojih plač, dokler potekajo skupna pogajanja o zdravstvenem stebru.
Dolgoročno moramo čim prej dodatno povečati vpis na študij medicine in spremeniti kriterije za vpis. Zdaj se vpisujejo kandidati z najvišjimi ocenami in točkami, med njimi tudi egoistični individualisti, ker gre za eliten in ugleden študij in poklic, ki zagotavlja soliden dohodek in status. Menim, da bi morali vsaj dve petini študijskih mest na medicini rezervirati za kandidate s solidno akademsko podlago, ki so s svojim dotedanjim prostovoljstvom izkazali empatijo, solidarnost, etičnost in pripravljenost angažiranja za druge, ki potrebujejo pomoč.
Prof. dr. MITJA ŽAGAR je znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja in redni profesor na univerzah v Ljubljani in na Primorskem ter na Novi univerzi.
