Nepreslišano: Peter Klepec, filozof

Vsi veliki volilni uspehi novih obrazov so posledica želje ljudi po koncu politike nenehnega izrednega stanja. Volivci niso naivni, vedo, da ima država veliko problemov, ne pristajajo pa na to, da so za vse krivi ostanki prejšnjega režima. V komuniste verjamejo danes samo še na desnici. Ob Golobovem ponovnem vstopu v politiko sem bil sicer sam malce skeptičen, korporativen svet je navsezadnje drugačen od sveta politike. Ne pozabimo, da obstaja velikanska razlika med tem, kar je delala prejšnja vlada, in kar dela sedanja. Očitati Golobu, da je avtoritaren politik, je smešno, v odnosu do družbe se vsaj doslej njegova avtoritarnost ni pokazala v ničemer. Propaganda pa ga nenehno kaže kot zakrinkanega avtoritarca in Tinino copato. Žena naj bo doma, naj bo v javnosti tiho in se prijazno smehlja. Tega se Golob noče iti, kar seveda ni brez posledic in zbuja govorice.

Golob ni politični novinec, vseeno pa je kot premier naredil kar nekaj napak. Denimo, ko je osebno obljubil sodnikom povečanje plač, kar je slabo vplivalo na pogajanja s sindikati javnega sektorja. Velikokrat se je ne glede na prioritete in svoje pristojnosti v javnosti prehitro odzval in hitel zagotavljati, da se bodo stvari uredile. Sporočiti je želel, da mu osebno ni vseeno. A če zadeve niso enostavno rešljive, se to hitro vrne kot bumerang nemoči ali nesposobnosti. Podobno je bilo z napovedovanjem, kdaj se bodo nekateri problemi rešili, kar je spominjalo na fiasko Pahorjevega semaforja časovnice ukrepov. Golob bi se moral kaj naučiti od napak predhodnikov. Recimo, kako ne biti cerarjevski ponarejeni mačo, ki ne jamra. Rešitev za politiko alfa samca ni nujno ista politika, prej obratno. Mladina

Nepreslišano Peter Klepec Robert Golob