Teden pred letošnjo sinodo o sinodalnosti sem bil s skupino preživelih žrtev v Vatikanu, kjer nas je zasebno sprejel predstavnik vatikanske administracije. Jasno nam je povedal: 'Prosim, ne odnehajte s svojimi zahtevami. Potrebujemo vas, naj se izvaja pritisk na sistem, da bi lahko stvari premaknili, spremenili!' Če tega ni, ne bo premikov. Jezuiti in škofje v Nemčiji in tudi papež Benedikt, prej kardinal Ratzinger, so desetletja vedeli za zlorabe, imeli so možnost odzvati se na pravi način, a se niso, vse dokler niso izbruhnili škandali. Leta 2002 ob škandalu v Bostonu je Vatikan prvič priznal, da imajo problem in da se je z njim treba soočiti. Večer v soboto
Nepreslišano: dr. Matthias Katsch, soustanovitelj organizacij za pomoč žrtvam cerkvenih zlorab
Edina sprememba (pod novim papežem Frančiškom) je, da je javnost bolj pripravljena verjeti žrtvam (spolnih zlorab v Cerkvi) in da mediji o tej temi poročajo. To ustvarja pritisk na Vatikan in Katoliško cerkev, da se odziva in da mora vsaj dajati videz, da je dejavna na tem področju. V praksi vemo, da zaradi omenjene zakonodaje ni bil kaznovan noben škof. Nekateri škofje so bili umaknjeni z uradov, a javnost ni nikoli izvedela za razloge. Kakšen pomen ima neki zakon, če se ga uporablja na netransparenten in arbitraren način? Odločitve, sprejete za zastorom transparentnosti, tudi javnosti niso v pomoč, da bi razumela, kaj se dogaja. To velja tudi za vaš, slovenski primer Rupnik. Ta primer in vsi podobni povedo, da kanonsko pravo in sistem kot tak ne delujeta, saj če imaš dobre povezave v Vatikanu, se lahko izmuzneš brez večjih posledic. Pa čeprav si kot duhovnik s pozicije zaupne osebe pod krinko duhovnosti zlorabil človeka za spolni odnos.