Stanko Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Njegov oče je bil davčni uslužbenec, mama pa gospodinja. Kot otrok je pri mizarju pogosto zlagal lesene kocke. V gimnazijo je hodil v Ljutomeru in prav tam je prvič pokazal navdušenje za arhitekturo. Gimnazijo je končal med vojno, tako da ni smel takoj na fakulteto, temveč je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Poslali so ga na rusko fronto. V bližini Smolenska ga je ranila topovska granata in ostal je brez leve roke. Ko je bil v vojaški bolnišnici v Gradcu, je profesorja na tamkajšnji univerzi vprašal, ali bi bil lahko kljub vsemu arhitekt. Odgovoril mu je, da je arhitektura v glavi, ne v rokah.
V času šolanja se je spogledoval s skandinavsko arhitekturo. Leta 1953 je s Savinom Severjem in Edvardom Ravnikarjem sodeloval na mednarodnem natečaju za ureditev otoka Ruissalo na Finskem. V komisiji je bil finski arhitekt Alvar Aalto, ki ga je povabil v svoj biro, a je Kristl zaradi pomanjkanja sredstev ponudbo zavrnil. Leto kasneje je diplomiral na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Skandinavci pa so ga še naprej navdihovali. »V 50. in 60. letih smo se pri stanovanjski zazidavi zgledovali predvsem po Švedski in njenih predmestnih naseljih, pa seveda tudi po Finski in Danski,« je dejal. Leta 1956 sta z Edvardom Ravnikarjem zasnovala bloke na Prulah v Prijateljevi ulici – profesor Ravnikar za profesorje na arhitekturni fakulteti, Kristl, ki je bil njegov asistent, pa za asistente. Stanovanja so bila namenjena mladim družinam z nižjimi dohodki, zato so imela vgrajene omare. Otrokom je prilagodil francoska okna, »da otroci, ki se še plazijo, lahko opazujejo svet, ne da gledajo v steno«.
Otrokom so bile namenjene tudi najbolj markantne stavbe njegovega opusa: osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju ter vrtec Mladi rod v Črtomirovi ulici v Ljubljani. Ta vrtec je zaradi svoje nenavadne oblike precej vznemiril tedanjo družbo, medtem ko ga je stroka hvalila. »Za otroke sem si želel oblikovati poseben prostor, nič štirioglatega. Poleg tega sem za projekt temeljito proučil psihologijo in fiziologijo otrok,« je razložil lani v Dnevniku. Kar je bilo v soglasju z njegovim arhitekturnim kredom, ki ga je upošteval tudi ob zasnovi Splošne bolnišnice v Izoli in Diagnostično-terapevtsko-servisnega objekta UKC Ljubljana ter številnih bolnišničnih projektih v Jugoslaviji in tujini. »Kristlov raziskovalno-oblikovalski pristop izrazito zaznamuje fokus na človeka in njegovo doživljanje prostora. Prilagajanje merilu posameznega uporabnika, otroka ali odraslega, bolnega ali zdravega, mladega ali starejšega, izkazuje popolno predanost ideji humanega v arhitekturi,« so ob arhitektovi 100-letnici zapisali v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Stanko Kristl je bil dolga leta profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter na oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete. Leta 2011 je bil izvoljen za rednega člana SAZU, leta 1970 je dobil Prešernovo nagrado. Bil je tudi dobitnik državnega odlikovanja srebrni red za zasluge, od lani pa je bil tudi častni meščan Ljubljane.
Preberite: Humanist in inovator med arhitekti
