Janša je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj, ker je 21. 3. 2016 na družbenem omrežju Twitter zapisa razžalil novinarko Evgenijo Carl in tedanjo urednico dnevno informativnega programa na RTV SLO Mojco Šetinc Pašek.
Glede obveščanja o seji pritožbenega senata
Janša oziroma njegov odvetnik Franci Matoz je zahtevo vložil, ker da »obsojenec na sejo pritožbenega senata ni bil v redu povabljen oziroma o njej obveščen, saj mu vabilo ni bilo vročeno v skladu s pravili Zakona o kazenskem postopku«.
Na Vrhovnem sodišču v obrazložitvi pojasnjujejo: »Določbe ZKP ne predpisujejo niti vrste sodnega pisanja niti ne načina seznanitve o času in kraju pritožbene seje, temveč določajo, da morajo biti stranke o seji 'v redu obveščene' (prvi odstavek 378. člena ZKP). Če stranka, ki je bila o seji v redu obveščena, nanjo ne pride, to ni ovira za izvedbo pritožbene seje.«
In ugotavljajo, da je bil Janša o pritožbeni seji očitno obveščen: »Iz zapisnika o pritožbeni seji izhaja, da je predsednica senata navzoče seznanila s poročilom detektiva, kateremu je obsojenčeva žena pojasnila, da obsojenca s sodnimi pisanji seznanja njegov zagovornik, zatem pa je tudi obsojenčev zagovornik poročal o osebni komunikaciji z obsojencem, iz katere izhaja, da je bil obsojenec s pritožbeno sejo seznanjen 20. 5. 2022 (kar je tudi dan, ko je bilo obvestilo o seji vročeno odvetniški družbi obsojenčevih zagovornikov, list. št. 484).«
Janša oziroma Matoz sta v pritožbi vrhovnemu sodišču trdila tudi, da »obsojenec ni prejel vabila na pritožbeno sejo, zaradi česar naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za nastop pravnomočnosti sodbe z dnem, ko je pritožbeno sodišče razglasilo svojo odločitev. Takšno stališče je po vsem obrazloženem zmotno. Senat sodišča druge stopnje je svojo odločitev razglasil dne 24. 5. 2022 po opravljeni seji, o kateri so bili v redu obveščeni vsi upravičenci, vključno z obsojencem, kar pomeni, da je sodba tega dne po določbi prvega odstavka 129. člena ZKP tudi postala pravnomočna,« pišejo vrhovni sodniki v obrazložitvi odločitve.
Glede zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja in s tem povezane obsojenčeve pravice do izjave
Matoz je sodbo celjskega višjega sodišča skušal izpodbijati tudi zato, »ker naj bi bil okrnjen videz nepristranskosti sodnice porotnice Lilijane Kač, ki je sodelovala pri sojenju na glavni obravnavi in izrekanju izpodbijane sodbe, ter videz nepristranskosti predsednice Okrožnega sodišča v Celju«. Tudi to pritožbo so vrhovni sodniki zavrnili, ker »... obsojenec in njegovi zagovorniki v okoliščinah konkretnega primera (...) niso bili prikrajšani v možnostih za aktivno, kontradiktorno in učinkovito varovanje pravice iz 23. člena Ustave RS, zato očitek o kršitvi pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ni utemeljen.«
Glede očitanih kaznivih dejanj razžalitve in zavrnitve dokaznih predlogov
Pritožba obsojenega Janeza Janše, kot jo povzemajo na vrhovnem sodišču, je temeljila tudi na treh točkah, povezanih z očitanimi kaznivimi dejanji:
– da je imel obsojenec za inkriminiran zapis zadostno dejansko podlago;
– da zapis ni bil objavljen z namenom zaničevanja in
– da nižji sodišči nista ustrezno pretehtali ter obrazložili sorazmernosti med posegom v obsojenčevo pravico do svobode izražanja in varstvom pravice zasebnih tožilk do časti in dobrega imena
Tudi ta del pritožbe so vrhovni sodniki zavrnili, med drugim zato, ker sta sodišči na nižjih stopnjah po njihovem mnenju sodbi dovolj dobro utemeljili. Odločitev o zavrnitvi celotne zahteve za varstvo zakonitosti so vrhovni sodniki sprejeli soglasno, senatu je predsedovala Marjeta Švab Širok.
Z odškodninsko tožbo, s katero Mojca Šetinc Pašek od janše zahteva 6000 evrov odškodnine zaradi razžalitve, pa se po razveljavljeni sodbi vrhovnega sodišča ukvarjajo ustavni sodniki.
Odziv Mojce Šetinc Pašek
»To je pomembno, ker vrhovno sodišče v razlagi zavrnitve varstva zakonitosti ponovno potrjuje tako zelo precizne procesne postopke prejšnjih sodic iz Celja, kot tudi potrdi samo vsebino sodbe – to je, da naju je Janša grobo žalil z označbo 'poceni prostitutke'. Tudi ta razlaga vrhovnega sodišča govori o tem, da nihče, tudi Janša ne, ne more žaliti vsepovprek. Zadovoljna sem, ker je po 7 letih kazenska zadeva dobila dokončen epilog. Čakam pa na presojo ustavnega sodišča, ki naj bi obravnavalo civilno-odškodninsko zadevo. V tem primeru sem se na sodbo vrhovnega sodišča pritožila, ker so trije vrhovni sodniki menili, da ima Janša zaradi svojega pomena kot politik v skladu z razsvetljenskimi načeli najširšo možno pravico do svobode govora, torej, da lahko po mnenju Rudija Štrovsa, Jana Zobca in Tomaža Pavčnika govori in žali kogarkoli in kadarkoli. Po mojem mnenju take 'razsvetljenske pravice do žaljenja' nima nihče. V civilno-odškodninskem primeru Evgenije Carl je vrhovno sodišče v drugi sestavi odločilo diametralno nasprotno in sledilo ločenim mnenjem dveh vrhovnih sodnic, ki sta bili nad 'razsvetljensko' razlago zgroženi. Sodbe v tem primeru so pomembne, ne le zaradi vprašanja, do kod sega pravica svobode govora, temveč tudi, ker gre za odnos politika-novinarstvo-javnost. Oziroma ker govori o odnosu moči politika nad tistim, ki je v službi ljudi, da nad politikom in njegovim ravnanjem izvaja tudi nadzor. Ta odnos ne more in ne sme biti zaničevalen z nobene strani. Politik/a, ki je na poziciji moči, mora imeti nad sabo vedno nadzor javnosti, ki ga v vsaki demokratični družbi vzpostavljajo in izvajajo mediji. To je standard vsake demokratične družbe in maksima, ki se je držim tudi potem, ko sem iz novinarstva prestopila v politiko.«
