S predstavo Argonavti, ki jo bodo v zgornji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča premierno uprizorili jutri ob 19. uri, se na oder omenjene hiše vrača poljski režiser Michal Borczuch s sodelavci – v Mladinskem je namreč pred leti že pripravil sila uspešno uprizoritev Drame princes po besedilih Elfriede Jelinek, v kateri se je ustvarjalna ekipa predstavila s svojevrstno, občutljivo estetiko. Tokrat so si za osnovo vzeli knjigo Argonavti (2015) ameriške avtorice Maggie Nelson, nevsakdanjo mešanico esejistične in biografske pisave, ki skozi osebno izkušnjo nosečnosti, materinstva in zveze s transspolno osebo premišljuje vplive, ki jih imajo različni družbeni mehanizmi, pravo in predsodki na družino ter odnose v njej.
»Knjiga Maggie Nelson sicer v slovenščino še ni prevedena, vendar je vseeno kar dobro znana, predvsem znotraj LGBTQ skupnosti,« je pojasnil Goran Injac, umetniški vodja SMG. »Pri predstavi pa ne gre za odrsko priredbo omenjenega dela, temveč za povsem novo besedilo, ki se pri njem le navdihuje.« Kot pristavlja Borczuch, se je začel za tematike, povezane z LGBTQ skupnostjo, izraziteje zanimati pred leti, med drugim tudi zaradi pritiskov, ki jih je bila ta deležna s strani konservativnih oblasti, in pri tem naletel tudi na Argonavte: »Že nekaj časa sem si tako želel narediti predstavo po tej knjigi, in ko smo se začeli z Mladinskim dogovarjati za morebitno vnovično sodelovanje, je bil to seveda moj prvi predlog.« Dodaja, da je pisanje Maggie Nelson z LGBTQ temami povezano na odprt način: »V osnovi gre zlasti za premislek ideje družine v sodobnem času – o tem, kako se danes vzpostavlja ter kako jo je mogoče oblikovati tudi kot del neke večje skupnosti.«
Pogovori kot izhodišče
Kot pravi režiser, ga je pri knjigi pritegnilo predvsem to, da je po eni strani zelo osebna in intimna, po drugi pa intelektualno tehtna in izzivalna. A vseeno se mu ni zdelo smiselno, da bi se v Sloveniji loteval drame o neki ameriški nenormativni družini; bolj kot golo prenašanje vsebine te knjige na oder ga je zanimalo raziskovanje tukajšnjih razmer. »Zato smo se odločili, da opravimo vrsto razgovorov s takšnimi družinami v Sloveniji, recimo z lezbičnimi, gejevskimi ali trans pari, in ugotovimo, kako živijo in vzgajajo otroke ter s kakšnimi izzivi se pri tem soočajo.« Na podlagi teh anonimnih pogovorov je nato nastalo končno besedilo predstave, ki ga je pripravil dramaturg Tomasz Spiewak; ta pravi, da ga je delo Maggie Nelson, ki odpira »številne velike teme«, najprej zanimalo zaradi močne čustvene razsežnosti, da pa navdiha ni ponujalo zgolj na vsebinski ravni, ampak tudi s kritičnim pogledom na družbo in čas, ki ga živimo.
»Najboljši del procesa so bili ravno ti pogovori oziroma spoznavanje slovenske queer skupnosti,« je pristavila igralka Daša Doberšek. »Me pa veseli, da je to tudi predstava o neki močni ženski, ki ni le mama, ampak hkrati misli, piše in deluje.« Zasedba je sicer pestra, v njej je tudi več mlajših gostov, kot so Mark Jacob Cavazza, Vlad Novak in Voranc Mandić; ta je omenil, da je skozi proces dobival vse boljši vpogled v slovensko LGBTQ skupnost, s tem pa tudi neki občutek, kako se v to podati na odru. »Predstava je zelo tehtna že zato, ker na nov način odpira neke na videz znane teme o družini, vzgoji, ljubezni in pripadnosti,« pa poudarja Matija Vastl. »Vse to so stvari, ki se jih poskuša delu prebivalstva še vedno nekako odvzeti, kot da si jih ne zasluži.« Nastopili bodo še Damjana Černe, Ivan Peternelj in Draga Potočnjak, scenografijo in kostumografijo podpisuje Dorota Nawrot, za glasbo je poskrbel Bartosz Dziadosz, za oblikovanje svetlobe pa Robert Mleczko.