Če bomo enotni … Samostalnik enotnost bi moral postati beseda leta. Kaj leta, beseda tridesetletja. Politiki – in še kdo drug – jo kar naprej ponavljajo in jo z nostalgijo povezujejo s časom okoli plebiscita za samostojno državo. Z njo običajno naredijo pogojnik: Če bi bili enotni, bi … Kaj bi? Bi postali druga Švica? Pa smo daleč od Švice in tudi od enotnosti. Ravno ti, ki najbolj o tem govorijo – prav tako o povezovanju in o sodelovanju – nasprotno že leta gradijo svojo dosmrtno kariero in zaželeno prevlado »večvrednih« na našem razkolu. A kaj, ko mnogi podležejo njihovim manipulacijam. Preteklost jih nič ne izuči, sicer ne bi v Anžetu Logarju prepoznali novega odrešenika.
Morda ne veste, zakaj tako radi uporabljajo omenjeno besedno zvezo? Z njo namreč, kako priročno, prestavijo svojo odgovornost na nas: mi smo krivi za stanje v državi, ker nismo bili enotni. (Mimogrede: poziv k enotnosti je v resnici poziv k poslušnosti, ubogljivosti.) Mar res? Smo mi »prodali pravzaprav vse, kar se da prodati, celo zemljo«, kar ni (in tudi mi ne) pričakovala spoštovana Spomenka Hribar? Nismo. Naše skupno premoženje se je skoraj brez sankcij preselilo k »eliti«, milijarde denarja v davčne oaze, naša država pa je zato postala revnejša. Analizirajmo naprej. Nekateri enotnosti dodajo še solidarnost, kot jo je tudi predsednica ob novoletnih praznikih: »Če bomo solidarni in enotni …«. Očitno pričakujejo solidarnost, ker denarja na vseh področjih zmanjkuje. Solidarnost od koga? Od zakrknjenih bančnikov, podjetnikov in drugih bogatašev, ki največkrat »izpljunejo« samo drobiž? Ne, od nas revnejših in revnih, ki smo radodarni in predstavljamo večino prebivalstva. In tako mi, ki so nam bogati že večino zapuščine iz Juge pobrali, rešujemo delovanje države in življenja ljudi.
Naj zdaj dokončam stavek: »Če bomo solidarni in enotni, kar znamo biti, bo nam zagotovo še bolje, kot nam sicer že je.« Bo nam zagotovo še bolje, kot nam sicer že je? Zadonelo mi je v ušesih, zabolelo v prsih, pognalo kri v glavo. Gospa predsednica predpostavlja ali je celo prepričana, da državljani Slovenije že zdaj zelo dobro živimo. Samo malček še moramo biti solidarni, pa še malček enotni. Ali ni to pogled skozi oči »elit«, besede skozi usta »elit« in zrcali življenje »elit«, ki jim stiske ljudi na obrobju niso blizu? (Elite sem dala v navednice, ker z njimi ne označujem naših pravih elit – intelektualcev, znanstvenikov, kulturnikov – ampak profitne združbe.) Nekateri Izraelci imajo »manjvredne« Palestince za živali, nekateri Slovenci pa nas delijo na bogato »elito«, »brez katere ni naroda«, in na manjvredne državljane. Nekoč so to bili »izbrisani«, zdaj pa smo »amorfna gmota ljudi«. Kakšen prezir in nestrpnost odraža ta označba.
»Elite« izrivajo ljudi na obrobje glavnega mesta. Prišli smo že do te faze, da si srednji sloj mladih ne more zagotoviti do konca življenja stanovanja in vse teže plačuje najemnino. Izrivajo nas tudi na obrobje države, še prej pa so nam tam vzeli pošte, lekarne, bančna okenca, redne avtobusne prevoze in nam še bolj otežili življenje. Živimo v pokradeni državi, ki ni ne socialna in ne pravična, z ustavo, v kateri so nekateri zakoni čisto povoženi. V državi, kjer »elite« nočejo sprememb, ki bi vodile v solidarnost in protestirajo samo za svoje (še večje) privilegije. Ravno smo priča, kako zdravniki vedno znova uporabijo bolnike in njihova življenja za svoje talce. Sodniki, ki jim je bilo do zdaj malo mar za vse neizvršene ustavne odločbe, pa državljane, stranke v sodnih postopkih. Zahtevajo Golobov odstop, je res to njihova politična zadržanost? Je kdo od njih že stavkal zaradi bolnikovih pravic ali zaradi velikega števila javnih uslužbencev pod minimalno plačo? Naše odločevalce bolj skrbi grožnja sodnikov, da bodo sabotirali naše volitve v EU, kot skupna zunanja politika držav EU, ki brez sramu aktivno tolerira genocid. Kaj ostane nam? Molitve? Več enotnosti v podložništvu, o katerem je v slovitem eseju z naslovom Razprava o prostovoljnem suženjstvo v 16. stoletju pisal Etienne de la Boetie? Je sploh še možno doseči večjo socialno pravičnost? (Z desnico zagotovo ne, ker »elite« ves čas podpira.) Še vedno upam, a zanjo se bo treba kljub močnemu nasprotovanju »elit« in lobijev bolj potruditi.
Polona Jamnik, Bled
