Rešiteljica goril
Gladys Kalema-Zikusoka je z vsem srcem veterinarka. S svojim holističnim pristopom k skrbi za ljudi in živali je poskrbela za to, da se je v Ugandi okrepilo število gorskih goril. V državi, kjer predvsem v nacionalnem rezervatu Bwindi domuje polovica svetovne populacije gorskih goril, se je njihovo število v dobrih desetih letih s 300 povečalo na več kot 450. Gladys Kalema-Zikusoka je tako zavrtela čas nazaj, pred državni udar v Ugandi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je na oblast zavihtel Idi Amin, ki je gorile rad streljal. Ko se je vrnila z izobraževanja v tujini, je oblasti prepričala, da so jo imenovale za prvo konservatorko biotske raznovrstnosti v Bwindiju. Hitro po svoji vrnitvi pred sedemindvajsetimi leti je ugotovila, da populacije goril ne ogrožajo zgolj krivolovci, temveč tudi bolezni, ki se iz lokalne skupnosti prenašajo na gorile. Da bi rešila te ogrožene živali, se je lotila primerne zdravstvene oskrbe lokalnega prebivalstva in zato ustanovila tudi posebno nevladno organizacijo. »Ko izboljšate zdravje ljudi, izboljšate tudi zdravje živali,« pojasnjuje. In res je delovalo: z manj boleznimi med ljudmi so tudi manj zbolevale gorile, ki so se toliko okrepile v svojem habitatu, da so Združeni narodi predvsem zaradi njenih zaslug lahko zmanjšali stopnjo njihove ogroženosti – ta sedaj ni več kritična. Še vedno podrobno spremljajo zdravje goril, prav tako pa jim poskušajo zagotoviti obsežnejši življenjski prostor. Od kmetov odkupujejo njihovo zemljo ob rezervatu, kamor se gorile vse bolj spuščajo v iskanju bolj sočnih rastlin, ki jih je v gorskih predelih zaradi podnebnih sprememb vse manj. Prav tako je lokalno skupnost prepričala, da so gorile tudi zaradi turizma pomemben porok njihove prihodnosti. Več kot sto prostovoljcev je sedaj tako imenovanih zaščitnikov goril, ki živali spet odženejo v njihov rezervat, če so med iskanjem hrane prišla na obljudena območja lokalnih skupnosti.