V pionirskih letih slovenske parlamentarne demokracije, v prvih štirih petletkah, je bila črta, prek katere gensek ne sme stopiti, zarisana z bledo kredo. Kakšnih petnajst let nazaj je postala črta, ki je gensek ne sme prestopiti, bolj jasna. Kadrov ni več postavljala koordinacija gensekov, marveč državni kadrovsko-akreditacijski svet. Če se je kak gensek vmešaval v kadrovske postopke, je nastala afera. Če je pred 35 leti obstajala meglena ideja, da je treba državo ločiti od partije, in če je bila v naslednjih desetletjih v politični peskovnik zarisana črta, prek katere generalni sekretarji kot strankarski mogočneži ne smejo stopiti, je dandanes ta črta spet zabrisana. Če bo črta jasno izrisana, bodo državni funkcionarji natančno vedeli, da so odgovorni tistim, ki so jih izvolili – pred državnim zborom in pred ljudstvom. In obratno: genseki se bodo zagovarjali na strankarskih kongresih.
Zakaj je vse to pomembno? V resnici ne zaradi generalnih sekretarjev. Pomembno je, da se bodo svoje odgovornosti zavedali državni funkcionarji – ministrice in ministri. x Sobotna priloga Dela
