Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh iz kvote Gibanja Svoboda je prestala interpelacijo v državnem zboru. Za to, da bi morala oditi, je glasovalo 31 poslancev, proti pa 42. V opozicijski SDS so ji očitali sum storitve kaznivega dejanja nevestnega dela, sum oškodovanja davkoplačevalcev in zavajanje javnosti glede negospodarnega nakupa 13.000 računalnikov za nekaj manj kot 6,5 milijona evrov. Ministrstvo za digitalno preobrazbo je nakup preko razpisa izpeljalo lani, računalniki pa zaradi zapletov povečini ostajajo v skladišču. Poslanec SDS Tomaž Lisec je v imenu stranke ministrici očital, da je z nevestnim ravnanjem ob nakupu izgubila osebno integriteto, nujno za opravljanje dela ministrice, in da tudi »po letu in pol ni pripravila in v DZ poslala niti enega zakona, ki bi prispeval k digitalni preobrazbi države«.
Gibanje Svoboda: Sploh ne gre za afero
Poslanci Svobode so po drugi strani v razpravi večkrat ocenili, da sploh ne gre za afero. »V primerjavi s drugimi aferami, ki jih v tem času dostikrat obravnavamo, to ni nič. Tu gre za eklatanten primer javnega naročila po vseh predpisih, vsako fazo naročila je bilo mogoče spremljati,« je dejal poslanec Svobode Rastislav Vrečko. Tudi Stojmenova Duh je očitke opozicije, da je bil nakup računalnikov nesmotrn in netransparenten ter da je ravnala neodgovorno, kategorično zavrnila. »Nakup računalnikov ni nobena afera, še manj pa korupcijska praksa,« je dejala. Na očitke je odgovarjala tudi s preusmerjanjem pozornosti, češ da ji nepravilnosti pri nakupu očitajo tisti, ki so pod prejšnjo vlado razdelili 29 milijonov evrov za digitalne bone v vrednosti 150 evrov za nakup računalniške opreme za vse mlade, ne glede na njihov socialni in materialni status. Mladina je v imenu digitalnega opismenjevanja takrat na račun države kupovala predvsem Applove slušalke.
Ministrica je zavrnila tudi trditve, da ministrstvo ni vedelo, za koga kupuje računalnike. Poudarila je, da zakon jasno določa upravičence, to pa so v prvi vrsti upravičenci do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, izredne socialne pomoči, otroci s posebnimi potrebami, invalidi in upokojenci z najnižjimi pokojninami. Ponovimo, da večina računalnikov še danes stoji v skladišču in da ministrstvo plačuje približno 2500 evrov mesečne najemnine, saj je bilo po zakonu o spodbujanju digitalne vključenosti do 13.000 prenosnikov upravičenih več kot pol milijona ljudi, novela, ki oži krog upravičencev in daje podlago za razdelitev računalnikov, pa je bila sprejeta šele pred nekaj dnevi.
Stojmenova Duh: Moteča sem, ker sem tujka
Po mnenju ministrice stranke SDS ob interpelaciji niso zmotili zgolj računalniki. »Za vas sem moteča jaz. Doslej je bilo v državni zbor vloženih šest interpelacij, štiri so bile namenjene političarkam. Ženske smo v politiki za marsikoga moteče. Sama nosim še dodatni nahrbtnik: sem tujka, migrantka, po vaše čefurka,« je oponesla opoziciji. Ob tem velja dodati, da na njeno (ne)delo ne letijo zgolj očitki iz opozicije, ampak tudi iz koalicije: v SD in Levici so ji očitali »šlamastiko«, češ da na podlagi lastnega zakona, ki ga je poslala v državni zbor, ne zna razdeliti računalnikov, in da se ta zgodba vleče tako dolgo tudi zaradi njene neodzivnosti. Ti očitki so se pokazali tudi pri izidu glasovanja, saj so se ga kljub navzočnosti vzdržali vsi poslanci Levice.
Poleg poslancev SDS in NSi je interpelacijo podprla tudi Mojca Šetinc Pašek, nekoč poslanka Svobode, zdaj pa nepovezana poslanka. Če se ministrstvo vodi na tak način, kot to počne Stojmenova Duh, je menila, ga niti ne potrebujemo oziroma bi bilo bolje, če bi ga združili s kakšnim drugim ministrstvom. Šetinc-Paškova, ki je menila, da so razlogi za odhod ministrice nastopili že pred spornim nakupom računalnikov, se je včeraj obrnila tudi na svoje bivše kolege v Svobodi. »Zlasti svoje bivše kolege iz bivše poslanske skupine bi spomnila, da je bila ministrica marca lani, ko smo sprejemali zakon o spodbujanju digitalne vključenosti, iz lastnih poslanskih vrst večkrat opozorjena, da v zakonu ni kriterijev za razdeljevanje računalniške opreme. Takrat je obljubila uredbo, ki je potem nikoli nismo videli. Ko so v javnost pricurljale informacije, da se računalniki nekje prašijo, smo nato poslušali samo še prazne izgovore, v svojo zgodbo pa je vpletala tudi ministrske kolege. Po njenem dela menda ni opravil minister za šolstvo, češ da bi on moral razdeliti te računalnike.«
