Ne bi nikogar žalil, a v primerjavi z zanesljivostjo košarkarskih strelcev iz »prejšnjih« časov so dandanašnji strelci nezanesljivci. Zgolj napol »faconi«. Branilski dvojec prav tako turškega Fenerbahčeja Wilbekin-Dorsey lahko damo v to ligo. Prvi je proti Partizanu sestavil 0 točk, tekmo kasneje proti Bayernu, ki se je povrhu vsega v regularnem delu končala neodločeno, pa jih je navrgel 30. Drugi je na tekmi proti Partizanu dal 24 točk, proti Bayernu pa 13. Kot da bi igral poker avtomat. V nekaj manjši meri, a vendar še vedno enako velja tudi za Maria Hezonjo, najbolj zanesljivega igralca vodilnega Reala, katerega povprečje je 13,4 točke. Seveda je med časi izpred 20 let ali več in danes razlika v tem, da so igralski nabori v klubih širši. Včasih so bile prve peterke bolj ali manj jasne, danes pa trenerji tekme igrajo z več igralci, pa vendar tudi pri igralcih, ki imajo tako alfa vlogo, kot jo ima Mike James v ekipi Monaca, lahko doživiš, da sestavijo zgolj 10 točk na tekmo.
Podobne so razmere v ligi ABA, kjer Luka Božić, najboljši strelec Zadra in lige ABA, proti favoriziranemu Partizanu doseže 26 točk, na naslednji tekmi proti Budućnosti pa zgolj 4 točke. Kot da je posredi vpliv klimatske nestanovitnosti, ko so temperature en zimski teden v globokem minusu, drugi teden pa visoko v plusu. Morda? V takih razmerah ne preostane drugega, kot da igraš na igralce, kot je Justin Cobbs, branilec Olimpije, ki se je v zadnjem času s svojim egotripom morda res malenkost unesel, a še vedno bolj kot ekipna figura deluje kot prvak lokalnega plažnega igrišča, kjer mu v igri 3 na 3 nihče ni kos. Igralec za svojo statistiko. V njegovem primeru obstaja velika verjetnost, da bo svoje stavniške hendikepe, ki jih ima te čase postavljene okoli meje 14 točk, prej presegel kot ne. Drugo vprašanje so seveda (ne)simpatičnost njegove individualistične košarke, tega, da je žoga malodane cel napad v njegovih rokah, in podobne za navijače Olimpije živce parajoče podrobnosti.
