Dickinova medalja velja za živalski ekvivalent Viktorijinemu križu. Pred osmimi desetletji jo je začela podeljevati ustanoviteljica PDSA Maria Dickin. Predstavniki nacionalne dobrodelne organizacije s sedežem v angleškem Telfordu so izpostavili, da nagrada ostaja »navdihujoča in pomembna«.
Prejemnik letošnje nagrade je belgijski ovčar Bass, ki je medaljo prejel za svojo predanost v funkciji večnamenskega psa v poveljstvu ameriških mornaric za posebne operacije. V času svojega šestletnega službovanja je bil štirikrat napoten v tri različne države: Afganistan, Irak in Somalijo. Pogumni Bass je bil ekipam, s katerimi je sodeloval, v veliko pomoč. Ta je zajemala tudi odkrivanje eksplozivnih snovi in timsko varovanje z nadzorovano agresijo. Med službovanjem je izvedel več kot 350 eksplozivnih napadov in 46 misij za zajetje tarč visoke vrednosti.
Konj, ki ga Nemci niso mogli ubiti
Med odlikovane živali sodi tudi Warrior, »konj, ki ga Nemci niso mogli ubiti«. Med prvo svetovno vojno je bil na fronti. Konjski junak je bil izpostavljen mitraljezom, napadom iz zraka, preživel je padajoče granate v bitki pri Sommi, bil je pokopan pod ruševinami, obtičal je v blatu pri Passchendaeleju ter bil dvakrat ujet pod gorečimi tramovi svojega hleva. Medalja mu je bila posthumno podeljena na slovesnosti v Imperial War Museum leta 2014, sprejel pa jo je novinar za konjske dirke Brough Scott, vnuk Warriorjevega jezdeca, generala Jacka Seelyja. Žival je bila ranjena, vendar je preživela vojno in se leta 1918 vrnila domov na otok Wight, kjer je živela pri družini Seely do svoje smrti leta 1941. Konj je dočakal starost 32 let. V PDSA so dejali, da njegova zgodba »pooseblja ključne vloge, ki jih igrajo milijoni živali«.
Eden prvih prejemnikov medalje, golob pismonoša White Vision, je pomagal rešiti življenja enajstih članov posadke, ki so bili oktobra 1942 prisiljeni zapustiti svoj reševalni čoln v morju blizu Hebridov. Zaradi pomanjkanja radijskega stika sta bila edino upanje posadke, da sproži alarm, dva goloba pismonoši. Ena od ptic se ni nikoli vrnila, toda White Vision se je devet ur boril z nasprotnim vetrom, dežjem in skoraj ničelno vidljivostjo, da bi predal svoje sporočilo in sprožil iskalno akcijo. Člane posadke so dvignili na varno ravno v trenutku, ko je ladja izginila pod valovi.
Neustrašen mačkon
In na koncu naj omenimo še edinega mačkona, Simona. Tudi njemu je bila Dickinova medalja podeljena posthumno. Poleti 1949, na vrhuncu kitajske državljanske vojne, se je ladja HMS Amethyst med križarjenjem po reki Jangce znašla pod topniškim ognjem Ljudske osvobodilne vojske. Kapitan ladje, poveljnik Skinner, je umrl, ko je topniška granata razstrelila 15-metrsko luknjo v pregradi, številni drugi pa so bili ranjeni, vključno z ladijskim mačkom Simonom. Kljub prizadevanjem mimovozeče mornariške fregate, da bi jo potegnila na varno, je ladja, skupaj s člani posadke, ki so ostali na krovu, za skoraj 10 tednov obstala na sredini reke. Vročina in vlaga sta ustvarili odlične pogoje za napad podgan. Že tako omejene zaloge hrane so bile v nevarnosti, da bodo popolnoma uničene. Kljub ranam od šrapnelov na nogah in opeklinam po hrbtu ter obrazu je bil Simon edino, kar je stalo med podganami in osnovnimi zalogami hrane za posadko. Podgane so bile velike in divje in so celo napadle člane posadke, vendar to Simona ni ustavilo, da jih ne bi lovil. Ena posebej zlobna podgana z vzdevkom Mao Tse-tung je izvajala ponavljajoče se napade na skromne zaloge hrane. Ko jo je Simon ubil, je bila posadka tako navdušena, da je Simona povišala v »Able Seaman«, kot znamenje priznanja za njegov dosežek. V naslednjih tednih je Simon še naprej varoval zaloge in dvigoval moralo svojim poškodovanim ladjarjem, ko je spremljal vzdrževalca na njegovih vsakodnevnih obhodih. Ko se je ladja 1. novembra 1949 vrnila v pristanišče v Plymouthu, so ga sprejeli kot junaka. V PDSA pravijo, da se je Simon med svojim službovanjem izkazal z vedenjem »najvišjega reda«.
