Tanja Fajon me je v tej zgodbi predvsem razočarala. Upam, da se jim bo uprla, čeprav se bojim, da je že prepozno. V mojem primeru ji vsaj na začetku te moči ni uspelo zbrati. Prvi krizni sestanek smo imeli 18. januarja, takoj po izbruhu afere. Po seji vlade smo se tedaj sestali vsi ministri SD, skupaj s Klemnom Žibertom. Edina, ki mi je na tistem sestanku vlivala upanje, je bila Tanja Fajon. Tisti sestanek se je sicer začel z njenim predlogom, naj odstopim. Moja reakcija je bila, hvala za rože, odhajam, že sem hotela oditi, pa so me poklicali nazaj. Rekla sem, da ne vem, ali še želijo, da se usedem za isto mizo z njimi, ker bom dejala nekaj, kar ne bo nikomur všeč. Potem sem vrgla žogico Klemnu, rekla sem mu: Boš ti pojasnil, kaj si imel pri tem poslu? Omenila sem tudi zamenjavo telefonov. Ostali so me večinoma napadli, obtožili so me, da sem pavšalna, želeli so ugotoviti, kaj vem, kaj imam, Jevšek je že tedaj govoril, da bom storila kaznivo dejanje, če nepravilnosti takoj ne prijavim.
Vsi so se postavili proti meni, le Tanja Fajon ne. V smislu, če je v ozadju kaj hujšega, želim to vedeti, ker takšnega bremena odgovornosti ne morem nositi. Tako da se mi je v tistem trenutku zdelo – in tudi zvečer je z mano komunicirala prek kratkih sporočil –, da mi verjame, da želi in da mora vedeti več. A je potem v naslednjih dneh utihnila. Mladina
