Francijo je prejšnji teden pretresla dokumentarna oddaja na televiziji France2, ki slovitega 74-letnega filmskega igralca Gérarda Depardieuja prikazuje kot spolnega prestopnika in izprijenega starca. Za francosko javnost so povsem nekaj novega posnetki z njegovega potovanja v Severno Korejo leta 2018, na katerem je prav oduren s svojimi nenehnimi obscenimi in agresivnimi spolnimi provokacijami do prav vsake mlajše ženske, s katero pride v stik, zlasti do svoje prevajalke, ki jo je na vsak način hotel otipavati, kar je primer spolnega nasilja na delovnem mestu. Dejal ji je tudi: »Tehtam 124 kilogramov. In to brez erekcije. Z erekcijo pa 126 kilogramov.« Višek so umazane pedofilske pripombe ob pogledu na desetletno deklico, Severnokorejko, ki jaha konja. A ker ga ni razumela, ne gre za prestopek.
Ob vsem tem svojem početju je vedel, da ga snema Yann Moix, znani pisatelj in režiser. Kot da bi hotel tudi tu igrati in uprizarjati predstavo. Moix je sicer odšel v Severno Korejo, da bi posnel tirana Kim Džong Una, a posnel je samo Depardieuja, ki pa naj bi bil samo vaba.
V Franciji je Depardieuja leta 2020 zaradi domnevnega posilstva ovadila igralka Charlotte Arnould, še trinajst žensk pa mu očita spolno nadlegovanje med snemanji filmov, večinoma pred drugimi, ki so se ob tem smejali. Zaenkrat 74-letni Depardieu še ni bil obsojen, že več kot dve leti pa nihče v Franciji noče več sodelovati z njim, ne v filmu ne kako drugače. Veliki igralec je zato oktobra v desničarskem dnevniku Figaro objavil tekst, v katerem pravi: »Nikoli nisem hotel delati zla in opravičujem se, ker sem se vedel kot otrok, ki hoče zabavati druge ljudi. A nisem ne posiljevalec ne spolni plenilec.«
Žrtve so šibke in ranljive ženske
»Depardieu ni bil od začetka svoje velike kariere tako pokvarjen,« je za televizijo France5 dejala novinarka Le Monda Raphaelle Bacqué. »Dovolil pa si je čedalje več, ker mu nihče ni ugovarjal, vsi so ga samo občudovali. Kmalu je postal vsemogočen na vrhu hierarhije francoske kinematografije. Filmu, v katerem je nameraval nastopati, je bil zagotovljen uspeh in ni bilo težav s financiranjem. To, da se je molčalo o njegovih spolnih prestopkih (ko se je na primer pred vsemi dotikal prsi neke ženske), ki so bili za mnoge nedolžni izraz simpatične sproščenosti, pa je prispevalo k temu, da so mu popustile vse zavore. Večkrat je tako zlorabil svojo vsemogočnost velikega igralca za zlorabo žensk.«
Ženske, ki so postale njegova žrtev, pa niso bile uveljavljene igralke, ampak šibke in ranljive osebe, statistke, nove igralke, ki so se šele hotele uveljaviti, tudi maskerke. Na njih je Depardieu dokazoval svojo moč, manj pa naj bi šlo za erotiko in spolno privlačnost. Ni mu šlo za enakopraven in zrel odnos z drugim avtonomnim subjektom, ampak za to, da mu je bila ženska kot objekt povsem podrejena.
Ko je bil leta 1991 nominiran za oskarja za naslovno vlogo v filmu Cyrano de Bergerac in so mu pripisovali velike možnosti, da kot prvi v zgodovini za film, ki ni ameriški ali angleški, dobi to prestižno nagrado, je tednik Time izbrskal intervju iz leta 1978, v katerem je Depardieu dejal, da je kot otrok ulice sodeloval pri več posilstvih in da »v tem ni nič slabega«, ker »punce hočejo, da se jih posili«, tako da »pravega posilstva sploh ni«. Nad vsem tem so bile Američanke ogorčene, francoski mediji pa so tedaj branili Depardieuja in Američanom pripisovali pretirani puritanizem. Tedanji francoski kulturni minister Jack Lang je to ameriško kampanjo proti njemu označil za »nizek udarec proti našim igralcem«, saj Depardieu menda zaradi nje ni dobil oskarja.
Vendar poznavalci Depardieuja menijo, da si je leta 1978 bolj izmislil to svojo vlogo pouličnega barabina iz mladosti. »V javnosti je tedaj hotel veljati za barabo in posiljevalca. A v resnici to ni bil. Vlogo, ki jo je hotel igrati, je pomešal z resničnostjo. Hotel je biti največja baraba francoskega filma. Sicer je sam izhajal iz lumpenproletariata podeželskega mesteca, torej je bil pravo nasprotje buržoazije, na kateri temelji francoski film. V bistvu je provociral. Z leti, ko je postal številka ena francoskega filma, pa je to, kar je hlinil, da je, spremenil v resničnost.«