Ne čudi, da danes marsikdo prisega na velike in drzne arhitekturne poteze v času socializma – od Glanzove stavbe Ljudske skupščine, zgrajene leta 1958, Kristlovega Kliničinega centra, Ravnikarjevega Cankarjevega doma in stavb na Trgu republike do Jedrskega reaktorja Otona Jugovca ali Mušičeve cerkve v Dravljah. Ampak četudi se pritožujemo, da nismo več zmožni velikih potez, je treba vendarle povedati, da je finančno šibka država vendarle marsikje poskrbela za kakovostno gradnjo, ki ni skoncentrirana le v Ljubljani, saj ima Slovenija npr. dobre knjižnice po celi Sloveniji (razen v Ljubljani), zanimive gledališke stavbe, trge, postopoma tudi dobro obnovljeno spomeniškovarstveno dediščino, šole in vrtce in tudi neko vizijo za naprej. x siol.net
Nepreslišano: Majda Širca, nekdanja ministrica za kulturo, kolumnistka
V elanu po vojni so znali zgraditi zadružne domove čez noč, prostovoljno, celo starke so porivale samokolnice, četudi so imele porušeno domače ognjišče in jih ni kaj prida zanimala tista edina nagrada, brigadirska značka. NUK II je še vedno parkirišče, s katerim MOL vsako leto zasluži kakšne tri milijone evrov, četudi je zemljišče last države in ne občine. Območje gradbene jame, ki je nastala po rušitvi vojašnice za Bežigradom in kjer naj bi po prvonagrajenem natečaju Vojteha Ravnikarja z ekipo leta 1997 nastala nova stavba notranjega ministrstva, se je zaraslo v gozd, ki ga bo po novo izvedenem natečaju mogoče umaknila stavba arhitektov Bevk & Perovič. Prvonagrajena (biro Vojteha Ravnikarja) sodna palača, ki je bila na natečaju ministrstva za pravosodje leta 2007 načrtovana na leto prej kupljenih deset tisoč kvadratnih metrih zemljišča na Masarykovi ulici, je tudi šla po gobe. Nerealizirani projekti se zdaj, kot kaže, flikajo s sumljivim nakupom neke škatle na Litijski cesti.
Majda Širca, nekdanja ministrica za kulturo