Pristojni na Smučarski zvezi so sklenili, da »se je treba vrniti k zanemarjenim koreninam« (Dnevnik, 7. 2. 2024). Škoda le, da so pristojnim na zvezi mar le »korenine«, ki poženejo v vrhunski cirkuški šport, ne pa tudi celostna slovenska smučarska (športna) kultura, za katero je takšna ali drugačna kolajna še najmanj pomembna. Ja, v vsakem primeru se je treba »vrniti k zanemarjenim koreninam«, a še prej jih je treba natančno prepoznati. Če ne štejemo spremembe družbenega sistema (brezposelnost, socialna razslojenost, draga oprema, vse se plača, zaslužek in dobiček ponudnika športne storitve itn.), je vendarle mogoče ugotoviti nekaj konkretnih dejavnikov, ki so ustoličili zdajšnje stanje v alpskem smučanju. Žal prostor, ki mi je na voljo, ne dopušča izčrpnejše analize, zato le opomba o domnevno izvirnem grehu.
Zdi se, da je izvirni greh za upad slovenskega alpskega smučanja mogoče pripisati šolski reformi, ki je bistveno okrnila in celo omogočila ukinitev zimske šole v naravi (v nadaljevanju ŠVN). ŠVN je »zanemarjena korenina« tako tekmovalnega kot razvedrilnega alpskega smučanja. Pred leti je osnovnošolski učni načrt obvezoval šolo, da v času šolanja organizira dve ŠVN: zimsko in poletno. Obe je izdatno podprlo ministrstvo za šolstvo. ŠVN je bila tudi obvezna za vse učence. Osrednji vsebinski sklop zimske ŠVN je bil »alpsko« krmarjenje na smučeh. Nekatere šole so v času šolanja samoiniciativno organizirale tudi do sedem ŠVN, med katerimi so bile tudi tri do štiri zimske/smučarske. Mnoge šole so imele tudi svoj »skipark« in so posojale smuči učencem, ki si jih niso mogli privoščiti. In ker je bila ŠVN obvezna, so se skoraj 100-odstotno vsi učenci spoznali z osnovami alpskega smučanja. Za socialno ogrožene učence se je v socializmu vedno našel denar. In kdor je vijuganje s smučmi obvladal (kar je sodobna didaktika smučanja zagotovila), ga je navadno vzljubil in pozneje v življenju tako ali drugače (tekmovalno ali rekreativno) še naprej gojil. Iz večje množice mladih smučarjev je bilo lahko bolj učinkovito tudi selekcijsko sito nadarjenih učencev.
Pozneje je ena od šolskih reform razsula ŠVN. To so opredelili kot nadstandardni del šolskega programa in obvezali šole, da morajo učencem v času šolanja ponuditi eno (!) ŠVN, izbiro (poletna, zimska) pa prepustili šolam. In ker je zimska ŠVN dražja od poletne (brez plačljive vlečnice namreč ni sodobnega učenja smučanja), so jo nekatere šole začele opuščati. Nadstandardni program za učence tudi ni več obvezen, zato so mnogi ostajali doma. Po nekaterih ocenah tudi več kot polovica – odvisno pač od prizadevnosti učitelja in/ali ravnatelja in socialnega stanja staršev, ki so hkrati še smučanje šteli za nepomembno življenjsko veščino. Zagotovo je zimska ŠVN ena od zanemarjenih korenin slovenskega tekmovalnega alpskega smučanja.
»Nadstandardnost« šolskega smučanja in razpad sistema ŠVN je zaznati tudi na slovenskih smučiščih, ki so bila včasih že kar preveč oblegana. Čeprav enega primera ni mogoče posploševati, je za omenjeno tezo vendarle poveden: Kranjska Gora, nedelja. 4. februarja ob 11.30, idealno vreme, idealen sneg, vzorno pripravljena smučišča na pol prazna, brez posebnih vrst pred vlečnicami; na zahtevnejši podkorenski progi le osamljeni smučarji. Očitno je v krizi tudi slovenska prostočasna smučarska kultura. In ne spominjam se, da bi se ob šolski reformi, ki je okrnila slovensko smučarijo, oglasila Smučarska zveza. Prav tako se ne spominjam, da bi pomagala (subvencionirala) pri nakupu vozovnic za vlečnice, čeprav so se učenci v ŠVN pripravljali tudi za vstop v tekmovalni pogon. Smučarska zveza je tudi »nagajala« ŠVN, ker diplomiranim športnim pedagogom, ki so si med študijem pridobili naziv vaditelj ali učitelj, ni priznavala pravice do učenja. Najbrž razpad ŠVN res ni poglavitni krivec za krizo alpskega smučanja, zagotovo pa je »zanemarjena korenina«. Smučarska zveza, hic Rhodus, hic salta!
Silvo Kristan, Podkoren
