Član zelene bratovščine sem skoraj že 50 let in česa takega v moji lovski karieri še nisem doživel. Kako je razvrednoten lov na medveda in njegovo trofejo. Uplenitev medveda v Evropi in svetu velja za življenjsko trofejo vsakega lovca. Odstrel tudi ni poceni, tudi meso se prodaja kot izredno tržno blago. Navedeno potrjujejo ceniki za odstrel medveda v Ameriki ali Kanadi, pa tudi v Romuniji kot članici EU. Po navedeni odločbi je bil izdan sklep za odstrel medveda poleti, tako so odločili politiki. Ne samo da gre kožuh kot trofeja v »jamo«, tudi meso je ob toplih dneh vprašljive kvalitete. Pozabilo se je tudi na lovsko etiko, saj se je streljalo vse videno, tudi vodeče medvedke. Na svoj račun so prišli streljači, jasno, da jih ne morem imenovati uplenitelji, ampak pobijači. Žal jih je v naših vrstah čedalje več.

Čudim se, da proti taki odločbi ni ukrepala Lovska zveza (LZ) kot naša krovna organizacija. Sicer jih je polna usta etičnega kodeksa. Če se strelja julija po vodečih medvedkah, to ni nič drugega kot kršitev etičnega, če ne celo moralnega kodeksa. Od LZ bi pričakoval, da vsem družinam pošlje dopis s predlogom bojkotiranja škodljivega odstrela. V kolikor smo enotni, bi 22.000 glasov nekaj pomenilo in politiki bi pričeli upoštevati naše strokovne zahteve.

V letu 2023 je prišla nova odločba o odstrelu medveda, lepo rečeno, odvzemu iz narave. Bilo pa je vsaj v času, ko je bila koža pa tudi meso zaradi vremenskih razmer uporabno. Nastopil pa je drug problem. Zaradi preštevilnosti in preobremenjenosti lovišč z medvedi so LD dobile v odstrel več medvedov. Po pravilu so jih oddale v odstrel lovskim gostom, seveda krepko pod cenikom LZ. Veliko se je streljalo po tako imenovanem pavšalu. Streljalo se je vse, kar je prišlo pod »puško«, od 60 do 250 kg, medved ali medvedke, samo da je bil izpolnjen dogovor.

Medved je kot divjad velikega lova izgubil vso vrednost. Še v mojih bolj aktivnih časih je bil lov na medveda velik dogodek. Strelec je moral imeti obvezno spremljevalca in to izkušenega lovca in tudi dobrega strelca. Kakor vidim, je sedaj popolnoma drugače. Lov na medveda je dovoljen vsakomur, ne glede na lovsko znanje. Na prežo odhajajo sami in streljajo prvega, ki pride. Poznam primer zastreljenega medveda, ki so ga iskali že zvečer z neprimernim psom, neveščim po delu na krvnem sledu. Seveda ga niso dobili. Isti strelec je bil že naslednji večer zopet na preži, da strelja drugega medveda. Odškodnine za ne najdenega medveda seveda ni plačal. Ne smemo pozabiti, da se streljajo z neprimernimi kalibri, da o nočni optiki ne izgubljam besed.

Izhajajoč iz zgoraj navedene problematike sem pripravil nekaj predlogov kot izhodišče za širšo razpravo. Ti predlogi niso vezani samo na ravnanje z gojitvijo medveda, temveč na celostno podobo gojitve divjadi v našem okolju.

Državnim institucijam, razen ministrstvu za kmetijstvo, je treba odvzeti vse pravice upravljanja z divjadjo, posebej z medvedom oziroma zvermi. Iz dosedanje politike in prakse je razvidno, da se je na pristojnih ministrstvih z divjadjo ukvarjal vsak, ki je imel pet minut časa.

Pri ministrstvu za kmetijstvo bi morali ustanoviti zavod, ki bi deloval neodvisno od ostalih zavodov. Pristojen na bi bil za gospodarjenje z divjadjo in zvermi. V njem bi delovali vsi strokovnjaki, ki že delujejo na raznih ministrstvih in fakultetah, povezanimi z okoljem in divjadjo. Škoda, da je to možnost izgubila LZ, saj je postala stanovska organizacija brez pooblastil. Upam, da se bo sedaj kaj obrnilo na bolje. Saj kot vodja krovne organizacije prihaja človek, vešč politike, pa tudi poslovni svet mu ni tuj.

Za vso državo bi morala veljati enotna odstrelna taksa za medvede. Morda ena za domače lovce, druga za tujce. Pri domačih lovcih bi morala velja nižja odstrelna taksa samo za prvega uplenjenega medveda. S tem bi saj delno preprečili trgovanje. Trenutno to poteka.

Predlagam, da novoustanovljeni zavod lovskim družinam podeli dovolilnice za odstrel z osnovnimi podatki o starosti odstrela, teži in spolu. Ta dovolilnica bi morala biti plačljiva ob prevzemu. Denar, pridobljen na ta način, bi uporabili za poplačilo nastalih škod po medvedu. Pri taksi 1000 € in odstrelu 100 trofejnih medvedov se bi v ta sklad zbralo 100.000.00 €, kar pa niso zanemarljiva sredstva.

Vse to in še kaj bi lahko dosegli z enotnim nastopom, saj ne smemo pozabiti, kako veliko moč lahko predstavlja 22.000 članov. Državi ne smemo dopustiti, da se tako mačehovsko obnaša do lova, saj je ta neposredno vezan na varstvo narave.

Marjan Miklič, Ljubljana