Mislim svoje mesto: Ob jubileju Impro lige

Ko je dvorana na Kersnikovi 4, ki smo si jo na začetku osemdesetih brez dovoljenja prilastili za potrebe svojega gledališča, v nekaj letih postala del kulturne ustanove z vsemi pripadajočimi formularji in vratarjem, smo imeli veliko srečo, da smo še pravočasno našli in zavzeli trnovski Kud France Prešeren. Le v takšni neodvisni ustanovi je potem lahko zraslo marsikaj, kar je pomembno vplivalo na ljubljansko in slovensko kulturno dogajanje. Ena od kultur, ki se brez tovrstnega neodvisnega prizorišča nikoli ne bi tako dobro prijele in razrasle na tukajšnjih odrskih deskah, je tudi Impro liga, ki je pred dvema tednoma praznovala 30. obletnico delovanja. Okrogli jubilej smo delovno počastili v Menzi pri koritu na Metelkovi, kamor se je po zaprtju trnovskega Kuda zatekla ljubljanska impro scena. Da je Impro liga po toliko letih uspešnega delovanja in širjenja verbalnih sposobnosti ter odrske senzibilnosti med slovensko mladino našla zatočišče v skvotu, ki je še nekoliko starejši od nje, govori o tem, kako potrebni so skvoti, hkrati pa opozarja na resne motnje v razvoju našega mesta, ko gre za prostore neinstitucionalne odrske kulture.