Zgodba Fordovega taunusa je močno povezana z zgodbo nemške podružnice Forda, ki ga je izdelovala. Ta pa ni imela najbolj rožnate prve polovice 20. stoletja. Fordova prisotnost v cesarski Nemčiji se je sicer pričela že leta 1912 oziroma šest let po pričetku izdelave svojega prvega avtomobila. Dve leti kasneje je izbruhnila prva svetovna vojna. Ko je bilo vojne konec, so leta 1920 v novi nemški republiki uvedli oderuške davke na uvoz tujih avtomobilov. Ko se je uvoz sprostil in je Ford v Kölnu kupil zemljišče za izgradnjo velike tovarne, kjer so nameravali letno proizvesti okoli 250 tisoč avtomobilov, pa se je že dan kasneje zgodil črni torek, ki je potrdil zlom Wall Streeta.
Ford se je v Nemčiji v naslednjih letih spopadal z relativno nizkim deležem prodaje avtomobilov, ki so bili izdelani na podlagi ameriških modelov oziroma modelov Fordove britanske podružnice. Leta 1933 se je v Nemčiji na oblast povzpel Adolf Hitler, dve leti kasneje pa je nemški Ford pričel izdelovati model eifel. Njegov uspeh je vodstvo podjetja navdihnilo k izdelavi prvega originalnega avtomobila za nemški trg. Poimenovali so ga taunus G93A po gorovju Taunus v bližini Frankfurta. Proizvodnjo so v Kölnu začeli konec aprila 1939. Prvi avto so javnosti predstavili junija 1939. Na 1. september 1939 pa so nemške sile vstopile na Poljsko in pričele drugo svetovno vojno.
Taunusu začasno rekli ne zaradi vojaške mehanizacije
Na tej točki bi se številne zgodbe o avtomobilih končale. Pričakovali bi, da bi Ford prekinil operacije v Nemčiji, ali pa da bi nacistične oblasti prevzele nadzor nad tovarno in jo preusmerile v proizvodnjo vojaške mehanizacije. Ford je tudi po izbruhu vojne nadaljeval s poslovanjem v nacistični Nemčiji. Še posebej črn madež iz tega obdobja je uporaba prisilnega oziroma suženjskega dela, ki so ga v Fordovi kölnski tovarni uporabljali že leta 1940, ko je bilo podjetje formalno še pod nadzorom matičnega ameriškega podjetja. Vodenje je uradno prišlo v nacistične roke leta 1941, ko je Nemčija napovedala vojno ZDA. Ford danes vztraja, da matično podjetje že pred letom 1941 ni imelo nadzora nad nemško podružnico. Do leta 1944 je v Nemčiji sicer prisilno delalo okoli 6,5 milijona civilistov. Večinoma iz vzhodne Evrope. Od tega tudi 270 tisoč iz Jugoslavije.
Medtem ko je nemški Ford leta 1940 vpeljeval suženjsko delo, je proizvodnja taunusa tekla naprej. Počasi pa so potrebe vojske vendarle pričele prevladovati. Februarja 1942 je kölnska tovarna morala prenehati proizvodnjo taunusa. Proizvodnja se je povsem osredotočila na vojaško mehanizacijo. Zlasti izdelavo lahkih tovornjakov. Med letoma 1939 in 1942 so izdelali 7100 taunusov G93A.
Ford se je spopadal z očitki neavtentičnosti
Dizajn taunusa je sicer nastal v Detroitu. Nad oblikovanjem sta bedela novi šef oblikovalcev E. T. Gregorie in Edsel Ford, sicer sin Henryja Forda. Čeprav je nosil nemško ime, Ford pa se je spopadal z očitki neavtentičnosti, je taunusov dizajn močno navdihnil Fordov ameriški lincoln-zephyr. Ker je bil slednji več kot meter daljši od taunusa, je pri prevodu prišlo do čudaškega kompromisa. Krivulja fastback hrbta je bila dosti krajša od ameriških konvencij, zato je nastal avto, ki je bil od spredaj videti kot tipičen primerek ameriškega dizajna iz 30. let, od zadaj pa spominja na Volkswagnovega hrošča. Nemci so kombinacijo poimenovali po svoje. Avtu so pravili buckeltaunus oziroma grbasti taunus.
»Taunus se sicer ni mogel kosati z državno določenimi cenami hrošča. Je pa zato v Kölnu razviti štirivaljnik za še vedno zmerno ceno lahko ponujal glamur velikih ameriških avtomobilov,« so o predvojnem avtomobilu zapisali pri nemškem portalu Motor-Talk. Leta 1939 je taunus sicer stal 2870 mark, kar je danes okoli 22 tisoč evrov. Zaradi vladnih omejitev ga je poganjal 1,2-litrski motor, ki so ga uporabljali že v eiflu. Zmogel je 34 konjskih moči (25 kW), pogon pa je bil na zadnja kolesa. Najvišjo hitrost je dosegel pri 105 km/h. Imel je le dvoje vrat, a je z dolžino 4 metrov in širino 1,49 metra štel za veliki družinski avtomobil.
Druge svetovne vojne je bilo konec 2. septembra 1945, zavezniki pa so ponovno usposobili Fordovo tovarno. Fordu so celo ponudili odkup Volkswagna, a so ponudbo odklonili. Leta 1948 je Ford ponovno zagnal proizvodnjo taunusa. Nova različica je slišala na ime taunus G73A. Do jeseni 1952 so jih izdelali 76.590. Avto je bil hit, ime taunus pa se je prijelo in se držalo vseh osebnih avtomobilov srednjega razreda, ki jih je izdelal nemški Ford do leta 1982. V Turčiji je Ford avtomobile pod tem imenom izdeloval celo do leta 1993. To je celih 54 let po tem, ko bi se zaradi izbruha vojne zgodba avtomobila lahko končala. So pa taunusi nesmrtnost doživeli tudi na filmskem traku. Radi so jih uporabljali v filmih o Jamesu Bondu. Običajno so jih vozili zlobneži.