Pred dobrim tednom je veliko prahu dvignil oglas za prodajo stanovanja na ljubljanskih Prulah, v katerem je zasebni prodajalec zahteval 40 evrov za ogled. V oglasu je pripisal, da bo vplačanih 40 evrov kupcu odštel od kupnine. Stanovanje v izmeri 70 kvadratnih metrov se je v oglasu, ki je že umaknjen, prodajalo za izklicno ceno 380.000 evrov. »Namen ni, da bi služil z vstopnino, ampak da si olajšam delo, saj veliko ljudi hodi na oglede iz radovednosti,« je pojasnil prodajalec, ki želi zaradi varovanja zasebnosti ostati anonimen.
»Sledil je pogrom s strani raznih vplivnikov in časopisov, češ, kakšen pohlep je to! Ampak nihče ne razmišlja, kako je z druge strani,« je še opozoril prodajalec in dodal, da se je za vsak ogled stanovanja v Ljubljano moral pripeljati iz Kopra, zaradi česar je imel dodatne stroške. »Te vstopnine nismo nikomur zaračunali. To je bil le odvračalni ukrep za cepce, ki so hoteli le gledati.« Pri tem je dodal, da je prejel veliko sovražnih komentarjev in groženj, zaradi česar je na policijo vložil tri prijave.Boštjan Udovič, direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami pri GZS, ocenjuje, da si tako neprimerne oglase lahko privoščijo le zasebni prodajalci, saj so nepremičninske agencije podvržene strogim pravilom prodaje in trženja.
Prodajalec, ki je zaradi prevelikega zanimanja oglednikov za stanovanje v Ljubljani napovedal »vstopnino«, stanovanja ni prodajal preko agencije, ampak ga je prodajal kot zasebnik. »V tem primeru gre za zasebno ponudbo, ki je praktično v celoti neregulirana oziroma za takšne ponudnike ne obstajajo zakonske omejitve. Zakon o nepremičninskem posredovanju pa tudi preostala zakonodaja, ki je namenjena varovanju interesov potrošnikov, namreč velja le za gospodarske družbe,« je pojasnil Boštjan Udovič, direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami na GZS. Pri tem je dodal, da je po njegovi oceni na trgu nepremičnin morda celo več zasebnih ponudb. »Država pa za spremembo teh trendov ne stori popolnoma nič, ne glede na to, da je delo nepremičninskih posrednikov regulirala ravno zato, da bi zaščitila potrošnike.«
Školjka v kuhinji
Regulacija pa ni pomanjkljiva le na področju trženja stanovanj. V zadnjih letih so bili že večkrat predmet zgražanj različni oglasi za prodajo ali oddajo stanovanj, ki so na kreativen in za marsikoga sporen način izkoristili zelo majhno površino. Velikokrat se je tako pojavil oglas za prodajo stanovanja, ki ima na malo več kot desetih kvadratnih metrih spalno površino, kuhinjo in kopalnico. Še do včeraj smo lahko na portalu Nepremicnine.net brali oglas za garsonjero, ki je imela kopalnico, vključno s prho in straniščem, vgrajeno praktično v kuhinji. Stanovanje na skoraj 18 kvadratnih metrih se je prodajalo za skoraj 120.000 evrov. Zaradi več svetlobe sta prha in stranišče kar za prozornimi stenami med kuhinjo in spalnico.
Kljub temu so brez težav v nekaj dneh našli kupca, je pojasnil agent Rok Oberč iz nepremičninske agencije Rocco nepremičnine. »Arhitekt je iz minimalnega prostora naredil garsonjero, ki ima na zelo majhnem prostoru vse bistvene sestavine, da se v njej lahko normalno živi. Kupcem je to super, ker za takšno ceno boljšega v Ljubljani ne boste dobili. Da je takšna majhna luknjica tako dobro urejena, redko doživiš.« Dodal je, da se takšna garsonjera lahko še vedno odda za 500 ali 600 evrov, zato je to zelo dobra naložba. Kaže, da so takšne mini garsonjere nastale iz predelanih večjih sob v večstanovanjskih hišah. Oberča smo vprašali, ali se v tem kaže nov stanovanjski trend, da bi se večja stanovanja drobila na množico manjših enot. »Problem je v parkiriščih, saj moraš za manjše stanovanje prav tako zagotoviti parkirišče. Zakaj ne bi raje naredili 40 kvadratnih metrov velikega stanovanja in potem tudi več zaslužili?«
Neregulirana gradnja
»To, da se na trgu pojavljajo takšni tipi stanovanj, kot jih opažate, je popolnoma nesprejemljivo. Po uveljavljenih standardih je garsonjera praviloma sestavljena iz enega prostora, v katerem so združeni spalnica, majhen dnevni prostor in majhna kuhinja, in ločene kopalnice,« je bil kritičen Richard Sendi z Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Pri tem je opozoril, da so pri nas le neformalni kriteriji, manjka pa uradna regulativa, ki bi jasno opredelila, kako mora biti garsonjera načrtovana in dana v uporabo. Za to, da se takšna bivališča lahko gradijo in posledično tudi prodajo, Sendi krivi predvsem pomanjkanje dostopnih najemnih stanovanj. »Pomanjkljiva ponudba najemnih stanovanj, ki jo lahko opišemo kot kritično, je seveda ključni razlog za takšna in druga podobna abnormalna dogajanja na stanovanjskem trgu.« Pri tem je dodal, da je v Sloveniji v primerjavi z zahodnoevropskimi državami precej nižji stanovanjski standard z vidika kvadratnih metrov uporabne površine na stanovalca. »V državi se na splošno ves čas zadržuje in tolerira nizek stanovanjski standard, odgovorne institucije ne vidijo nobene potrebe po tem, da bi intervenirali oziroma uvedli ukrepe za preprečitev razvoja takšnih neustreznih oblik bivanja,« je še dodal Sendi.
Vesna Levstek, direktorica agencije Nepremičnine plus, je pojasnila, da je v Ljubljani sicer tradicija gradnje zelo majhnih bivalnih enot, ki so se v preteklosti gradile na vrhu blokov. »Namenjene so bile samskim, po navadi priseljenim osebam. Sobe merijo okoli 14 kvadratnih metrov. V njih so postavljeni tudi kuhinjski elementi z odtokom. V skupnem hodniku nasproti sobe so pripadajoče shrambe, na koncu hodnika pa sanitarije, ki so skupne.« V tej tradiciji vidi tudi novodobne mini garsonjere, pri tem pa dodaja, da aktualna zakonodaja določa, da so stanovanja zaključena celota, kopalnica pa mora biti v ločenem prostoru.
