Napovedovali so celo, da bodo fantje, odeti v vojaške suknje, do božiča že doma. Kot vemo, je spopad med Avstro-Ogrsko in Srbijo v resnici prerasel v štiriletno in zelo krvavo svetovno vojno z več milijoni žrtev. Zanimivo je spremljati, kako je tedanji slovenski tisk prikazoval dogodke. Ker je večina Slovencev čutila patriotizem do svoje avstro-ogrske domovine in so bili mnogi čustveno navezani na »presvitlega« cesarja Franca Jožefa, so pripadnost slovanstvu dali na stran in svoje slovanske brate Srbe dejansko dojemali kot sovražnike svoje domovine, kar so v slovenskem tisku v tistem času še posebej in vneto poudarjali. Padec Beograda 2. decembra 1914 in umik srbske vojske proti jugu države sta prinesla med naše rojake pravi val veselja. Le redki posamezniki so javno izražali nejevoljo nad bojevanjem proti slovanskemu nasprotniku in vojno razumeli kot spopad nemštva s slovanstvom. Večina je pač kazala svoje neskaljeno avstrijsko domoljubje. O presenetljivem in uspešnem protinapadu sil srbskega generala Živojina Mišića, ki se je v bitki pri Kolubari začel vsega dan po padcu Beograda, je slovenski tisk pisal zelo skopo. Srbsko osvoboditev Beograda 15. decembra istega leta so prikazovali kot taktični umik sicer »dobro razpoložene« avstro-ogrske vojske zaradi premestitve dela svojih sil iz Srbije v Galicijo.
Belgrad je naš!
Srbi se našim četam obupno upirajo in napravljajo divje napade, da pride do boja z bajoneti, ustaviti pa ne morejo prodiranja naših čet. Na vzhodni strani Kolubare stoječe naše čete so se pomaknile naprej. Južno od Valjeva so naše kolone dospele 50 kilometrov daleč, vzhodno od reke Ljig, in prišle do Užic. (…)
Srbski general Bojović, poveljnik prve srbske armade, je bil zaradi svojega umikanja upokojen. Na njegovo mesto je bil imenovan general Mišić. (…)
Belgrad je naš! Te besede so veselo šle po Avstriji od ust do ust dne 2. decembra, ko je cesar obhajal 66 letnico vladanja. Za Avstrijo pa tudi za Slovence ima padec Belgrada velik pomen. V Belgradu so se snovali načrti za zaroto, ki je dala mnogo povoda za sedanjo krvavo vojno. Sunki iz Belgrada so pa tudi prekrižavali naše slovenske načrte o zjedinjenju Slovencev in Hrvatov pod avstrijskim žezlom. Listi poročajo, da so avstrijske čete z lahkoto zavzele Belgrad, ker se ni vršilo nobeno pravo obleganje mesta. (…)
V osvojeni Belgrad so vmarširali hrvaški polki. Zmagovalec general Frank, rodom Hrvat, ki je bil pred nekaj časa uničil srbsko timoško divizijo, je zdaj prvi sporočil cesarju, da so naše čete zasedle Belgrad. Slovani so že veliko storili za Avstrijo in so jo zopet s tem novim činom proslavili. Upajmo, da se to ne bo pozabilo.
Gorenjec, 4. decembra 1914
Za 66 letnico našega cesarja – Belgrad padel.
Ne moremo si misliti lepšega slučaja, kakor smo ga doživeli te dni. Sredi med bojnim gromom, ko sovražniki napadajo od vseh stranij, obhaja naš sivolasi vladar 66 let svojega slavnega vladanja. Kakor cela Avstrija so tudi vladarjeve skrbne oči obrnjene na našo hrabro armado, ki se bori za srečo in boljšo bodočnost avstrijskih narodov. Ponosno gleda pa tudi naša armada na sivolasega očeta narodov, želeč mu vse najboljše ob njegovem jubileju.
Najlepše veselje pa je napravila brez dvoma naša armada svojemu častitljivemu gospodu in vladarju, da mu je kot voščilo ob njegovem 66 letnem vladanju poklonila Belgrad. Belgrad ono proslulo gnjezdo kraljevih morilcev in najpodlejših zarotnikov je padlo v naše roke.
Naš presvitli cesar je zahteval pred vojno, da se zadeva mirno reši, samo, da srbska vlada sama očisti strupeno ozračje, ki je pod pokroviteljstvom srbske vlade okuževalo belgrajsko ljudstvo in netilo po celi Srbiji sovraštvo proti našemu vladarju in njegovi državi. Ko pa srbska vlada nase upravičene zahteve ni izpolnila, poslal je naš vladar svojo cesarsko armado v Srbijo, da sama poišče krivce in razkuži srbsko ozračje.
Belgrad, ki je bil že tolikrat v avstrijskih rokah, je zopet naš! V glavnem mestu srbske države: iz ponosne prestolice srbskega kralja sedaj vihra avstrijska cesarska zastava! (…)
Dolenjske novice, 4. decembra 1914
Zakaj so naše čete šele sedaj zavzele Belgrad.
DUNAJ, 3. (Cenzurirano). V javnosti se je ponovno zastavljalo vprašanje, zakaj nismo zavzeli Belgrada takoj ob začetku vojne. O tem se more sedaj vsaj nekaj odkriti javnosti. Vojna proti Srbiji za naš generalni štab ni bil vojni slučaj zase. Naši vojaški činitelji so računali v slučaju konflikta s Srbijo že več let s tem, da poseže Rusija vmes ali takoj ali pa ko bi prišli težki srbski porazi. Le v vprašanju, kedaj bi posegla vmes Rusija, so mogle biti razlike v nazorih. Brez dvoma je bilo, da bomo morali skoro vso svojo moč, ki nam je na razpolago, postaviti proti Rusiji. Vojna na jugovzhodu monarhije ni smela nikakor skrčevati najskrajnejšega razvoja naših moči na severu. Proti Srbiji je bilo torej treba le ono število čet, ki je bilo neobhodno potrebno za brambo naših meja. Srbija in Črnagora sta morali ostati postranski bojišči. Nismo smeli podpirati sovražnikovega namena, da bi vezal na jugovzhodu močne avstro-ogrske sile. (…)
Edinost, 4. decembra 1941
Brzojavka iz Belgrada kranjskemu deželnemu glavarju.
Povodom osvojitve Belgrada je kranjski deželni glavar g. dr. Ivan Šusteršič v imenu dežele brzojavno sporočil radost in čestitke poveljniku junaških čet generalu Franku.
Včeraj je g. deželni glavar dr. Šusteršič prejel iz Belgrada sledečo brzojavko: Belgrad, 5. decembra. Veselo ginjen vsled srčnih čestitk, katere ste izrazili v imenu dežele Kranjske meni in mojim hrabrim četam k zavzetju Belgrada, prosim, da blagovolite sprejeti našo najodkritosrčnejšo zahvalo. Frank, general pehote.
Slovenec, 7. decembra 1914
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
