Pred prazniki smo se s prijatelji iz Izole namenili na nedeljsko kosilo na kmečki turizem ob Rižani pri Bertokih. Del družbe z avtom, jaz s kolesom. Hitro poženem mimo muzejske lokomotive po Parenzani, naravnost po obalni cesti, tekoče mimo potopljenega Rexa. In glej, na meji s koprsko občino že sprememba v križišču, kjer kolesarska pot zavije pod klifom k obali. Resda zaradi dovozne ceste do tamkajšnjih hiš, pa vendar po nepotrebnem, saj bi kolesarska pot lahko tudi na izolski strani tekla vzdolž obalne pešpoti. Tako kot je tekla nekdanja proga in po načelu o čim bolj ravni smeri vožnje s kolesi. Naprej mimo Žusterne, skozi šikano, v oster zavoj, prek uvozov spet k cesti, na drugo stran parkirišča pa spet nazaj k pešpoti in naprej v mesto. Po trasi, ki se okoli krožišč hitro izgubi, peljem bolj po smeri kot po oznakah proti železniški in avtobusni postaji. Od tam naprej spet po Parenzani med hitro cesto in železnico skozi veliko krožišče v Bertokih, kjer se Parenzana spet izgubi. Pojahala jo je državna cesta v Škofije in Dekane. Ni druge možnosti, treba bo po njej. Prav tam, kjer vozijo avti vzporedno z avtocesto hitro in brezobzirno, zmanjka kolesarske poti. Previdno vozim po bankini mimo pokopališča in mimo obeležja pred časom do smrti povoženega kolesarja, dokler se po srhljivem odseku ne umaknem na desno na Parenzano. Z olajšanjem vozim varno mimo sprehajalcev z razigranimi otroki do mostička v varno pribežališče kmečke gostilne. Še preden smo postreženi, me že preganja skrb, kako nazaj prek nevarnega odseka. Ali na drugo stran čez prometno cesto pravilno po desni ali raje kar po levi strani, da me vozniki vidijo, do krožišča v Bertokih in nazaj na Parenzano. Med vožnjo nazaj proti Izoli se jezim. Kako to, da nam do sedaj ob državni cesti ni uspelo zgraditi tistih 500 metrov varne poti za sprehajalce in kolesarje, ki bi povezala prekinjeno Parenzano? Kako to, da niso tam namesto prometnega znaka, ki opozarja na nevarnost vožnje kolesarjev po cesti, postavili kar znak za prepoved vožnje kolesarjev, pa bi bila zadeva vsaj formalno rešena? Kako to, da vedno pustimo kaj za drugič ali pa za nikoli? Kot tisti Kozji otok v okviru sicer velikopotezne ureditve obalnega parka in plaže v Žusterni, na katerem je bilo že vse pripravljeno za postavitev simbolnega obeležja Kopra. Pa so dali izbrani natečajni predlog še v presojo javnosti, da pove, ali tam kaj takega potrebujemo. In se tako skulpture znebili, čeprav bi v primerjavi z večmilijonsko ceno ureditve parka stala le borih 35.000 evrov. Samo da ne bi končali projekta tako, kot smo si ga zastavili.
Zadnjič pa se iz Izole odpeljem s kolesom v drugo smer kopat v Strunjan. Skozi Jagodje se povzpnem na Parenzano nad Železniško ulico in se po njej skozi železniški predor Šalet počasi spuščam navzdol mimo počivališča in nasadov oljk v rodovitno Strunjansko dolino. Po zložnem klancu je treba zaviti na vzporedno ozko cesto in se z nje v ostrem zavoju spustiti skozi polje in na drugo stran do poti na trasi nekdanje proge. Po njej naprej do lokalne ceste, ki je povozila Parenzano, z nje okoli krožišča z glavno cesto naprej čez potok in polotok do morja. Na prvi pogled ne bi bilo nič narobe, če ne bi tistih zadnjih 600 metrov kolesarske poti peljalo po povsem razrukani cesti, ki so jo pred kratkim popravili s kar 51 različnimi krpami, deloma že tudi razpadajočega asfalta. Če ne bi prejšnjega čakališča šolskega avtobusa ob poti po nepotrebnem nemarno preuredili v postajališče, izruvanega znaka pa pustili ležati v jarku. Če ne bi tudi količki za zožitev kolesarske poti, ki naj bi preprečevali prehitro vožnjo, ležali odvrženi v jarku. Če ne bi vikendaši, najemniki kmetijskih zemljišč, poti izkoriščali za svoje, očem skrite črne gradnje. Če se ne bi po stari navadi tudi pri ureditvi tega odseka zataknilo in je ostal nedokončan. Skratka, če ne bi naša Parenzana, na široko razglašena Pot zdravja in prijateljstva, skupni projekt Italije, Slovenije, Hrvaške in Evropske unije, sčasoma postala čisto navadna in še slabo vzdrževana lokalna cesta. Cesta, po kateri se avtomobilov ne upajo voziti samo skozi oba železniška predora, ker sta pač preozka. Je pa že na hrvaški strani Parenzana brez hvalisanja mnogo lepše urejena. S skromnimi ureditvami in samo nujnimi posegi, z oznakami in klopmi, urejenimi razglednimi točkami, predvsem pa brez asfaltiranja, ki bi makadamsko pot za gorska kolesa hitro prelevila v navadno cesto. Tam je ostala zgodovina Parenzane bolj izpovedna kot v kakšnem zakotnem muzeju in tudi podoživetje potovanja po stari progi skozi Istro bolj pristno.
