Pet učencev devetega razreda ljubljanske Osnovne šole Lila, ki deluje po principu Vzgoja za življenje, je v okviru projekta služenja februarja za dober teden dni odpotovalo na severni del otoka Zanzibar, v mesto Nungwi. V tamkajšnji sirotišnici Mama Africa so se družili z otroki, z njimi hodili v šolo, opravili tudi enega od pisnih izpitov, predvsem pa so se veliko smejali, peli in plesali. Vendar je bil prihod na črno celino za mlade prostovoljce poln izzivov že od prvega dne.
Otroci v šoli ob rižu in fižolu
Kot je dejala Kristina, so bili presenečeni že nad gradnjo hiš, ki so brez zastekljenih oken, večina nima niti vrat. »Spali smo v enem od boljših hotelov, vseeno pa smo se morali tuširati s slano vodo. Čeprav smo v hotelu imeli zajtrk, kjer je bilo predvsem veliko lokalnega sadja, spekli pa so nam tudi palačinke in jajčka, smo bili veseli, da je vsak s sabo vzel škatlo kosmičev. Te smo namreč z mlekom jedli za večerjo vsak dan. Ko nam jih je drugi dan že zmanjkalo, smo jih sicer lahko kupili v trgovini, a so bili drugačnega okusa,« je še povedala Kristina, Anja pa jo je dopolnila, da so kosilo največkrat pojedli kar v italijanski restavraciji Mama Mia. »Sama sem bila še najbolj pogumna, saj sem poskusila kar nekaj lokalne kulinarike. Všeč mi je bil njihov golaž z rižem, malo manj pa začimbe, ki jih uporabljajo,« je še pojasnila in hkrati pristavila, da so imeli srečo, saj so si jedi za kosilo lahko izbrali sami. »Otroci v šoli, ki smo jo vsak dan obiskovali, so za kosilo vsak dan jedli isto: riž in fižol. Za malico pa tisto, kar so lahko prinesli od doma,« je povedala Inia.
Dekleta (sošolec Gaber je bil zaradi bolezni odsoten) so nas s pomočjo fotografij popeljala po poti njihove neponovljive izkušnje. »Presenetil naj je tudi avtobus, ki načeloma sprejme samo 30 otrok, vendar se z njim naenkrat prevaža več kot 70 otrok. Tako ne bomo pozabili izleta v okviru športnega dne, ko smo se skupaj z njimi drenjali na avtobusu. Voznik je vsake toliko časa moral ustaviti, da smo se pravilno razporedili po avtobusu, ker je sicer nevarno visel,« se je z nasmehom spominjala Tija, ki prav tako ne bo pozabila vseh iskrenih nasmehov. »Ti otroci tako radi pojejo. Ko smo z njimi izdelovali zapestnice, so ves čas peli. In tudi plešejo zelo radi,« je še dejala Tija. Kristina je dodala, da so se trudili otroke naučiti valčka in polke. »Navdušila sta nas njihov občutek za ritem in veselje do plesa. A smo zelo hitro ugotovili, da jih plesa v paru ne bomo mogli naučiti. Enostavno ne znajo,« je povedala Inia in pristavila, da sta jih harmonika in Golica vseeno navdušili. »Na listek smo jim morali napisati ime skladbe, da so si jo lahko doma – v šoli namreč ne uporabljajo ne mobilnih telefonov ne računalnikov – poiskali na kanalu youtube.«
Letne šolnine si ne morejo privoščiti
Seveda pa se Lilini popotniki niso le zabavali. »Vsak dan smo morali pisati dnevnik, imeli smo tudi določene obveznosti do šole. Ampak v primerjavi z našimi novimi prijatelji se je izkazalo, da je njihova šola prav tako zelo zahtevna,« je pojasnila Kristina in se spomnila, da so z njimi pisali tudi test iz matematike. »Z otroki šestega razreda – to je pri njih najvišji razred – smo pisali matematiko. In v nalogi je bil tudi kubični koren, ki se ga mi še ne učimo,« je povedala Kristina, njihova mentorica, Tina Rutar Leban, pa je razložila, da je za skoraj 80 odstotkov otrok šestletna izobrazba edina, ki jo dobijo. »Je nekaj državnih srednjih šol, kjer pa se otroci ne naučijo veliko več. Najcenejša privatna šola stane 700 evrov letno, česar pa si večina družin ne more privoščiti.«
Slovenski učenci so v šoli pustili tudi trajni pečat. Na notranjo steno so namreč narisali ogromno srce in v angleškem jeziku označili njegove sestavne dele. »Otroci se v tej sirotišnični šoli že v vrtcu, od 2. do 5. leta, učijo angleščino. V šoli celoten pouk poteka v angleščini, imajo pa tudi ure njihovega maternega jezika – svahilija – in arabščine. Slednji jezik so izbrali zaradi bližine celine in možnosti iskanja službe tudi tam,« je še pojasnila mentorica in dodala, da je vsak s sabo v Afriko prinesel tudi po osem kilogramov šolskih potrebščin, ki so jih podarili otrokom. Ker je bil projekt med učenci odlično sprejet, upajo, da bodo naslednje leto v Nungwi lahko odpeljali novo generacijo devetošolcev.