"Pri nas več kot 20 let star in že precej »zjahan« avtodom ni več prav dosti vreden, toda domačini tega ne poznajo in zato mislijo, da je vreden milijone. "
O Nastji in Roku ter njuni psički Šnofki, ki so se oktobra 2020 preselili v avtodom, smo že pisali. A če se je pisana druščina najprej držala bolj 'uhojenih' poti Evrope, se nato podala po poteh Gruzije, Armenije in Turčije, je pred njimi morda najbolj razburljivo potovanje do zdaj.
Ujeli smo jih namreč med raziskovanjem Afrike. Krajev, kjer so avtodomi prava redkost in se le redko znajdejo na kompasu karavaning navdušencev.
Najprej sta se čez Gibraltar podala po Maroku, pot nadaljevala po Zahodni Sahari, Mavretaniji do Senegala in naprej v Gambijo. Na tej poti smo ju ujeli tudi mi, njihovi dogodivščini pa lahko sledite na družabnih omrežjih in blogu – potujocibrlog.com.
Če se ne motim, ste se že 2021 spogledovali z idejo o Afriki, natančneje Maroku. Bi torej lahko rekli, da je želja več let rasla v vas in končno dozorela?
"V bistvu ne. Ko sva med korono preživljala zimo na jugu Španije (2020/2021), sva sicer čez gibraltarsko ožino opazovala Maroko, a nama je bil takrat zaradi zaprtih mej nedosegljiv. Ko sva odpotovala iz Slovenije, sva ves čas razmišljala le o potovanju po Evropi, o drugih celinah takrat nisva niti sanjala. Tako sva po odhodu iz Španije na Maroko kar malo pozabila.
Ideja in nato končna odločitev sta pomladi 2023 prišli spontano, ko smo se vrnili iz Gruzije, Armenije in Turčije v Evropo. Premišljevala sva o novi destinaciji, o novi dogodivščini, ki nama bo bolj zanimiva od potovanja po znanih evropskih državah. V resnici sva prav vesela, da so bile takrat meje zaprte, saj se na začetku potovanja zagotovo ne bi podala dlje od Maroka. Enostavno se nisva počutila še dovolj 'zrela' v smislu avtodomarskih izkušenj."
View this post on Instagram
Ste si natančno začrtali pot ali jo sproti nekako prilagajate?
"Začrtane poti nismo imeli. Naš cilj je bil doseči Senegal, saj sva vedela, da so ceste do tja še primerne ali pa vsaj prevozne z našim kamperjem. No, v resnici je bila to bolj želja, saj sva vedela, da se lahko na poti marsikaj zgodi. Ves čas sva si govorila, da bova zadovoljna, ne glede na to, do kam nama uspe priti.
Na koncu smo dosegli več od pričakovanega, saj smo obiskali tudi južni Senegal, kar pomeni, da smo si ogledali tudi Gambijo. Mikala nas je celo Gvineja Bissau, a smo se potem zaradi različnih razlogov 12° severno od ekvatorja obrnili nazaj proti severu. Pot smo prilagajali sproti glede na stanje cest, vročino ..."
Afriško pustolovščino ste začeli v Maroku. Kako prijazen je ta za kamperiste?
"V bistvu na to vprašanje težko odgovoriva, saj je večina kampov in preostale infrastrukture na obali, mi pa smo se na poti proti jugu ves čas držali neturističnih krajev v notranjosti. Tam je potrebne več iznajdljivosti glede praznjenja in polnjenja vode, a sva tega že vajena, saj v več kot treh letih potovanja še nikoli nismo obiskali nobenega kampa.
Glede divjega kampiranja je ta del Maroka izjemno prijazen do kamperistov, saj lahko parkiraš kjerkoli. Domačini so zelo gostoljubni in prijazni, tako da nikoli nisva imela slabega občutka glede varnosti.
Edina »težava« so pogosti obiski policije, saj pregledajo potne liste in te včasih napotijo na (za njihove pojme) varnejše mesto za prenočevanje. To zna biti včasih nadležno, a vseeno ni nikoli bojazni, da bi te kdorkoli kaznoval ali preganjal iz zakonskih razlogov."
Prečkanje Atlasa s precej težkim avtodomom je verjetno precejšnja dogodivščina. Jo lahko v nekaj stavkih podoživite z nami?
"Prečkanje Atlasa je lahko zelo enostavno, saj je veliko dobrih, asfaltiranih in širokih cest, ki so primerne za vsa mogoča vozila, lahko pa je kar avanturistično. Midva sva visoki Atlas prečkala dvakrat. Prvič sva si izbrala povsem neturistično, deloma neasfaltirano cesto, kjer sva na več kot 3.000 metrov visokih gorskih prelazih malo preizkušala meje našega kamperja.
Tudi drugič sva sledila želji po pustolovščini in prevozila manj znan gorski prelaz, ki velja za strah in trepet voznikov z večjimi vozili. Obe izkušnji sta bili nepozabni, saj so bili razgledi v takšni pokrajini res nepopisni.
Z veseljem bi se po obeh cestah podala še enkrat, čeprav morava reči, da naju je druga kar pretresla, saj so bile na tem območju vasi skoraj v celoti porušene zaradi potresa, ki je državo prizadel nekaj mesecev pred našim obiskom."
Zahodna Sahara in Mavretanija nista pri vrhu seznama turističnih destinacij, kako pa ste ju doživeli vi?
"Odgovor na to vprašanje je res stvar perspektive. Na poti proti jugu se nama je Zahodna Sahara zdela že zelo 'eksotična', daleč stran od razvitega sveta. Zdaj, ko sva doživela pravo črno Afriko in ko se vračava proti severu, pa se nama zdi, da bova v Zahodni Sahari že na pol doma.
Vsekakor sta obe državi težko opisljivi, res ju je treba doživeti, če hočeš razumeti, kakšen je tukajšnji svet. Zahodna Sahara sicer uradno spada pod Maroko, zato ni tako divja, kot bi mogoče lahko bila. Še vedno je sicer to puščava, ki se stika z Atlantskim oceanom, zato res daje neki posebni občutek svobode.
View this post on Instagram
Visoki klifi in prekrasne plaže so res neverjetni. Nama se je zdelo, da se šele v Mavretaniji začne tista prava Afrika, ki te preizkuša na vsakem koraku. Suša in s tem hudo pomanjkanje vode ter puščavski pesek res ne nudijo prijetnih pogojev za življenje. Čeprav država v celoti leži v Sahari, pa se je nama vseeno zdela presenetljivo zanimiva.
Visokih gora, ki jih obdajajo oaze palm in oranžen pesek, na vzhodu Mavretanije res nisva pričakovala. Potovanje je bilo tako zelo navdihujoče, a tudi naporno. Kaos v vseh pomenih besede, ki ga lahko vidimo v mestih, luknjaste ceste, pesek, v katerem se vozilo kar potopi itd., preizkušajo še tako izkušenega popotnika."
Predvidevam, da je marsikateri domačin avtodom vidi prvič v življenju?
"Res je. Čeprav je čedalje več tujcev, ki se z raznoraznimi kamper vozili podajo po Afriki, pa teh še vedno ni ogromno. Marsikateremu domačinu se je tako zdelo, kot da se voziva v vesoljski ladji. To je včasih sicer zanimivo opazovati, a si zelo pogosto zato tudi tarča nenehnega prosjačenja. Pri nas več kot 20 let star in že precej 'zjahan' avtodom ni več prav dosti vreden, ampak ker jih ne poznajo, imajo povsem nerealne predstave o našem bogastvu.
Nekdo nama je celo trdil, da tak avtodom stane več milijonov dolarjev. Posledično imajo občutek, da je tebi kakršna koli vsota denarja drobiž in pričakujejo različna darila. To zna biti zelo naporno, sploh če potuješ z res minimalnimi prihodki - kot midva.
Začudenja sicer nisva opazila le pri domačinih, temveč tudi pri policistih. V teh državah je na cesti ogromno policijskih kontrol. Običajno pregledajo le potne liste, včasih pa kdo vstopi tudi v notranjost kamperja. V 99 odstotkih to sicer stori le iz radovednosti, saj jih zanima, kako je vse skupaj videti. Tako sprašujejo, ali imava hladilnik, kopalnico itd., namesto da bi opravili resen pregled. No, nama je to bilo čisto všeč, saj so bile interakcije bistveno bolj sproščene."
Spite na divje ali občasno tudi v kampih? Kje dotočite vodo, kako skrbite za električno energijo?
"Vedno spimo na divje, saj se bolje počutimo sami, v naravi. Vodo dotočimo, kjer je priložnost, na raznih javnih pipah v vaseh, na bencinskih črpalkah, pri domačinih … Različno. Z elektriko pa smo ves čas preskrbljeni, saj imamo na strehi sončne celice. Bojazni, da bi bilo v Afriki premalo sonca, ni."
Kaj bi po vsem tem času na poti rekli, da je obvezna oprema za pot po Afriki?
"Hm, ne bi rekla, da obstaja neka res obvezna oprema. Ja, podnice za pod gume ti bodo v pesku olajšale delo, filter za vodo bo poskrbel, da nikoli ne boš natočil vprašljive vode ... ampak mogoče je potovati tudi brez teh pripomočkov.
Edina res obvezna 'oprema' v Afriki je zares ogromno potrpljenja. Še nikjer drugje se nama namreč ni zgodilo, da bi se v enem dnevu zgodilo milijon zelo dobrih stvari, a tudi milijon zelo slabih. Ceste, domačini, meje in druge malenkosti te res preizkušajo na vsakem koraku, zato je edina rešitev, da ohraniš mirno kri. Na koncu se vse uredi, čeprav se ti v določenem trenutku zdi nemogoče in bi najraje vse skupaj nekam poslal." (smeh)
Kako pa ste pripravljeni na potrebna popravila?
"S seboj imava osnovni komplet orodja, rezervno gumo ter rezervni oljni, zračni in naftni filter. Drugih rezervnih delov s seboj ne voziva, saj bi morala za seboj vleči celo prikolico, če bi se želel pripraviti na vse mogoče scenarije. V bistvu to tudi ni smisel potovanja, saj so včasih tudi neprijetne izkušnje del dogodivščine.
To, da se v Afriki na koncu vse uredi, velja tudi na cesti. Ko vidiš vozila, ki so sestavljena iz milijon različnih delov, se včasih vprašaš, kako se sploh še držijo skupaj. Pri nas kaj takega ne bi videli niti na smetišču, tukaj pa še vedno nekako delujejo."
Kaj pa varnost? Afrika je nadvse prijazna celina, a znana po marsikaterem konfliktu in veliki revščini.
"Midva nisva imela nikoli in nikjer slabega občutka oziroma občutka, da bi se kje ne bi počutila varno. Kakršni koli konflikti že so, so del političnega vrha in morda domačinov, ne pa turistov. Na splošno te kot belega človeka še posebej 'varujejo', saj se zavedajo, da bo kakršna koli slaba izkušnja prišla v medije, temu pa bo seveda sledil upad turistov.
Glede na to, da je teh že tako ali tako malo, si tega res ne morejo privoščiti. Glede revščine pa sva midva dobila občutek, da večja je, bolj prijazni in gostoljubni so domačini. Gambija je na primer ena najrevnejših držav v Afriki, pa sva na nerazvitih delih, kjer zares živijo iz rok v usta, spoznala zelo radodarne in tople ljudi."
Zadnje tedne potujete po Senegalu in Gambiji. Katera pustolovščina na afriški celini se vam je do zdaj najbolj vtisnila v spomin?
"Res težko vprašanje, saj jih je toliko, med seboj pa so si tako različne, da jih je nemogoče primerjati. Že življenje v Afriki je svojevrstna pustolovščina. Zagotovo se nama bo za vedno vtisnila v spomin izjemno slaba cesta med Mavretanijo in Senegalom, kjer smo videli tudi bradavičaste svinje, pa izlet z ladjico v Gambiji, ko smo na nekaj metrov opazovali šimpanze v naravnem habitatu …"
View this post on Instagram
Kako pa se Šnofka odziva na afriške ljudi, hrano in podnebje?
"Na afriške ljudi nič drugače kot na evropske. Razlika je le ta, da se tukaj predvsem otroci radi smukajo okoli kamperja in po njem celo obešajo, kar jo zelo jezi. Je ovčarski pes, ki čuva svoje domovanje, zato jih stalno poskuša odgnati.
Na vročino se je tudi počasi privadila. Do Zahodne Sahare sploh ni bil problem, saj smo se držali goratih predelov, v Mavretaniji, Senegalu in Gambiji pa se je morala malo prilagoditi. Temperature so čez dan med 35 in 40 °C, kar je za kosmatega psa, ki preferira zimo, kar naporno. Tako ves čas skrbiva, da je v senci, če smo parkirani, so stalno odprta vsa okna, da je prepih, pogosto pa ji na tla položiva tudi hladilno blazino.
Iskreno sva pričakovala več težav, a ker je bil prehod iz hladnega v vedno bolj vroče podnebje počasen, je visoke temperature dobro sprejela.
Je pa potovanje po Afriki zanjo vseeno zelo zanimivo in drugačno. Videla in zavohala je ogromno divjih živali (kamele, pelikane, bradavičaste svinje, kuščarje, šimpanze in druge opice …). S tem naju je navdihnila za pisanje pravljic za otroke. Objavljena je že prva zbirka: Šnofka raziskuje Saharo."
Preberite še:
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol