Zgodba Svete noči se začne v čudovitem mestu Salzburg v Avstriji. V lepoti tega baročnega mesta, ki mu je vladal knez nadškof, je živela tkalka Anna. Bila je popolnoma sama in zelo revna, zato so bile možnosti, da bi izboljšala svoj življenjski standard ali se poročila, zelo majhne. Nekega dne se je zaljubila v vojaka, ki je služboval v Salzburgu. Med afero sta Anna in vojak spočela otroka, ki se je rodil 11. decembra 1792. Vojak ni prevzel odgovornosti za otroka in je pustil Anno, da je zanj skrbela sama. Kljub temu je dala otroku vojakov priimek in ga poimenovala Joseph Mohr.
Anna je bila kot mati otroka, ki ni bil spočet v zakonu, v družbi zaničevana in zavrnjena. Boter malega Josepha je bil mestni krvnik. Anna je za Josepha skrbela po najboljših močeh, vendar je razumela, da mu le dobra izobrazba daje upanje na boljšo prihodnost. Lokalni duhovnik je prepoznal Josephovo inteligenco in pevske sposobnosti, zato je uredil, da je začel fant obiskovati znamenito šolo v opatiji Kremsmünster. Tam se je mladi Joseph zelo izkazal in pri 16 letih vstopil v semenišče ter postal duhovnik.
»Tiha noč, sveta noč«
Pri 22 letih je bil mladenič pripravljen na posvečenje, a ker ni imel očeta, je potreboval posebno odobritev. Z njo je postal kaplan v cerkvi svetega Nikolaja v Oberndorfu, približno 16 kilometrov severozahodno od Salzburga ob reki Salzach. Cerkev svetega Nikolaja je leta 1899 uničila povodenj, danes pa na njenem mestu stoji spominska kapela, ki privablja goste z vsega sveta. Župnija je bila zelo skromna, duhovnik pa zelo strog in varčen. Tam se je oče Mohr spoprijateljil s Franzem Gruberjem. Gruber je bil sin tkalca, ki ni cenil glasbe. Pričakovati je bilo, da bo Franz pri izbiri poklica šel po očetovih stopinjah. Toda kljub očetovemu negodovanju je Franz začel igrati kitaro in orglice. Župnik je Franzu celo dovolil, da je vadil v cerkvi. Njegove talente so prepoznali in ga poslali v šolo, da bi prejel formalno glasbeno izobrazbo. Franz se je sčasoma ustalil v Oberndorfu, delal kot učitelj glasbe in vzgajal družino z 12 otroki. Mohr in Gruber sta naravnost oboževala glasbo in oba sta igrala kitaro. Triindvajsetega decembra 1818 je oče Mohr šel obiskat svojo mamo in njenega novorojenega otroka. Ko se je vračal s tega potovanja, se je ustavil ob reki in meditiral o prvem božiču. O tem velikem verskem prazniku je napisal pesem in jo poimenoval Tiha noč, sveta noč.
Ko se je vrnil v župnišče, so mu povedali, da so orgle uničene. Miši so namreč zgrizle meh in onesposobile zračni sistem, ki je potreben, da cevi proizvajajo glasbo. Glede na to, da se je bližal božič in župnija ni imela dovolj denarja za popravilo orgel, so se ljudje bali, da bo polnočnica tiha. Oče Mohr je pohitel k svojemu prijatelju Franzu in z njim delil svojo skrb. Gruberju je dal besedilo za pesem, ki jo je napisal na bregu reke, in ga prosil, naj napiše melodijo za kitaro. Gruber je pesem pravočasno uglasbil in na polnočnici leta 1818 je svet prvič slišal znamenito pesem, ki jo poznamo pod imenom Sveta noč.
Pesem se je razširila po vsej Avstriji
Pesem je bila dobro sprejeta in se je kmalu razširila po vsej Avstriji. Friderik Viljem IV., pruski kralj, je slišal Sveto noč v Berlinu in ukazal, naj jo pojejo po vsem kraljestvu na božičnih dogodkih in bogoslužjih. Ironično je, da je skladba postala znana, čeprav nihče ni vedel, kdo jo je napisal. Nekateri so celo mislili, da je njen avtor Michael Haydn, brat slovitega skladatelja Franza Josepha Haydna. Zaradi tega je kralj zahteval preiskavo in ukazal, da poiščejo pravega avtorja. Nekega dne so kraljevi agenti prispeli v samostan svetega Petra v Salzburgu in se pozanimali o avtorju Svete noči. Tam je študiral Felix, sin Franza Gruberja, ki jim je povedal zgodbo skladbe. Usmeril jih je k očetu, ki je bil takrat zborovodja v neki drugi župniji. Od takrat naprej sta Mohr in Gruber priznana kot avtorja skladbe. Oče Joseph Mohr je umrl za tuberkulozo v starosti 56 let, 4. decembra 1848. Gruber je dočakal starost 76 let.
Ko se pripravljate na praznovanje božiča, pa si le vzemite čas in prisluhnite besedilu Svete noči. Vsem je bilo razumljivo pred več kot dvestotimi leti in vsem je razumljivo tudi danes. In tako, kot je bilo posebno leto 1818, naj bo tudi leto 2024.