Do leta 1999 je veljal pokojninski zakon ZPIZ-92 in po njem so ženske za izpolnitev pogojev za starostno pokojnino potrebovale 35 let, moški pa 40 let delovne dobe. Ob izpolnitvi teh pogojev je bila moškim in ženskam odmerjena pokojnina v višini 85 % pokojninske osnove, torej obema spoloma enako, kar vsekakor lahko ocenjujemo kot pošteno ureditev.
Leta 2000 je bil uveljavljen nov pokojninski zakon ZPIZ-1, po katerem se je ženskam postopoma podaljševala delovna doba kot pogoj za starostno pokojnino s 35 let na 38 let, in sicer vsako leto za dodatne 3 mesece. Zakon je hkrati določal postopno nižanje odmernega odstotka s 85 % na 72,5 % na način, da bi leta 2013 ženska z 38 leti delovne dobe imela enak odmerni odstotek kot moški s 40 leti delovne dobe, kar bi sicer bilo v redu. Vendar pa je zakon v prehodnih določbah (409. člen ZPIZ-1) hkrati določal, da se delovna doba pred letom 2000 vrednoti po prejšnjih predpisih. To pa je bila huda napaka.
Ker se je delovna doba pred letom 2000 vrednotila po prejšnjih predpisih, se je izravnava odmernih odstotkov med spoloma, ki jo je sicer predvideval ZPIZ-1, preprosto izničila. To je pomenilo, da je za ženske še vedno ostal enak odmerni odstotek, kot je veljal prej, skratka, tudi po novem zakonu so ženske za 35 let dela (in ne torej za polno delovno dobo!) prejele enak odmerni odstotek kot moški za 40 let dela (torej za polno delovno dobo!). Ženske, ki se jim je delovna doba postopoma povečevala (npr. na 35,5, 36, 36,5, 37 let), so temu primerno prejemale vse višji odmerni odstotek v primerjavi z moškimi, ki so ostali na enaki ravni kot prej. V prvih letih je ta razlika sicer bila relativno majhna, nato pa je postopoma postajala vedno bolj izrazita.
Leta 2013 je v veljavo stopil ZPIZ-2, ki je še pospešil podaljševanje delovne dobe za ženske, in sicer s prejšnjih 3 mesecev na 4 mesece vsako leto. S tem so se ženske še hitreje odmikale od nekdanjih 35 let delovne dobe, ki so jim zagotavljale enak odmerni odstotek kot moškim za 40 let. Novi zakon ni odpravil napake prejšnjega zakona, ampak jo je celo »legaliziral«, ko je (brez razlage, zakaj je tako razlikovanje glede na spol ustavno dopustno) jasno zapisal, da bo v letih 2013–2016 odmerni odstotek za polno delovno dobo za moške znašal 57,25 %, za ženske pa 64,5 % (torej kar 12,2 % več). Razlika naj bi se sicer v naslednjih letih postopoma manjšala in naj bi leta 2023 odmerni odstotek za ženske znašal »le« še 60,25 % (torej še vedno 5,2 % več). Če torej vemo, da se ženska pokojninsko izenači z moškim že pri 35 letih delovne dobe, nato pa dela še dodatnih 5 let (da doseže polno delovno dobo, to je 40 let), je popolnoma razumljivo, da s tem moškega krepko preseže (+10,92 %), kar se je zgodilo leta 2018. Z drugimi besedami to pomeni, da ženska v enem letu dobi skoraj eno in pol pokojnino več kot moški (oba upokojena 2018).
Ustava izrecno določa, da ni dovoljena različna obravnava državljanov glede na spol, če za to ne obstajajo upravičeni razlogi (npr. biološki). V konkretnem primeru je zakonodajalec ugotovil, da tak razlog ne obstaja (zato je izenačil delovno dobo za moške in ženske). Prav tako je kasneje ugotovil, da ne obstaja razlog za razlikovanje v odmeri pokojnine, zato je leta 2023 izenačil odmero za moške in ženske. S tem je sicer za naprej odpravil napako, ki se je vlekla od leta 2003 dalje, vendar pa je pri tem naredil novo hudo krivico, saj ima moški, ki se je upokojil v letu 2023, kar za 10,92 % višji odmerni odstotek kot moški, ki se je upokojil leta 2019 (torej le 4 leta prej). To seveda ne vzdrži nobene resne presoje.
Jasno je torej, da so moški, ki so se upokojili v letih 2003–2022, trajno oškodovani v primerjavi z njihovimi ženskimi kolegicami. Prav tako so trajno oškodovani v primerjavi z njihovimi moškimi kolegi, ki so se upokojili od 2023 dalje. Da bi zadevo pošteno rešili, bi bilo treba moškim, ki so se upokojili v letih 2003–2022, ponovno odmeriti pokojnine tako, da bi v konkretnem letu moški za polno delovno dobo prejel enak odmerni odstotek, kot ga je v istem letu prejela ženska za polno delovno dobo (in ne torej za 35 let).
Čeprav je rešitev tehnično zelo enostavna, pa s strani države ni nobenega interesa, da se to reši. Sklicujejo se na to, da tega ni mogoče rešiti, zanikajo kršenje ustave v smislu spolne diskriminacije in celo zanikajo, da se je moškim upokojencem zgodila krivica.
Glede na to, da so moškim upokojencem v letih 2020–2023 postopoma zvišali odmerni odstotek na 63,5 %, ni nobenega dvoma, da je bil le-ta prej krivično odmerjen. Saj je povsem jasno, da ne moreš popravljati ali odpravljati krivice, če ta ne obstaja.
Danko Bašič, Tolmin