Kvačkani uhani, rokavice, obleke za steklenice za vodo, kape, šali in drugi barviti izdelki so v torek na novoletnem bazarju polnili mize Slovenske filantropije. Izdelke so ustvarile članice kolektiva No-Border Craft, samoorganizirane ženske skupine, ki združuje prosilke za azil, ženske s priznano mednarodno zaščito in lokalne prebivalke, sestajajo pa se na kvačkarskih srečanjih v Dnevnem centru za migrante Slovenske filantropije. »V okviru dnevnega centra, kjer izvajamo različne aktivnosti za naše uporabnike, imamo za žensko skupino tudi tečaj slovenščine, različne delavnice sociokulturne orientacije in med drugim kvačkanje, pri čemer smo se povezali s skupino No-Border Craft, ki je prej delovala v Socialnem centru Rog, sedaj pa se srečuje v naših prostorih. Naše uporabnice smo povezali z mentoricama iz Slovenije,« je pojasnila strokovna sodelavka Slovenske filantropije Tamara Raftović Loštrek. Mentorici ženskih rokodelskih srečanj sta sestri Darja in Martina Kališek. Kot pravi slednja, so »nekatere ženske, ki prihajajo z vseh koncev sveta, odlične rokodelke, druge se šele učijo, a na naših srečanjih vsa znanja združujemo in se vse učimo. Med kvačkanjem se pogovarjamo, ženske govorijo o svojih težavah, situacijah, o otrocih, sorodnikih, ki so ostali doma, in če kar koli potrebujejo, skušamo pomagati.« Ob tem pa se med njimi pletejo tesne vezi. »Ženske si med seboj pomagajo, če denimo katera potrebuje stanovanje, se loči ali pa je treba zbirati potrebščine. Občasno gremo tudi skupaj na izlet, na kavo in praznujemo rojstne dneve,« o povezani in podporni ženski skupnosti, ki je nastala skozi kvačkarska srečevanja, pripoveduje Tamara Raftović Loštrek. Poleg druženja, ki je v prvi vrsti cilj tovrstnih delavnic, pa je po besedah strokovne sodelavke iz Slovenske filantropije »kvačkanje dobra 'terapija', ker se ob tem ženske sprostijo in se tako tudi lažje učijo slovenščine, saj se pogovarjajo o barvah, skupaj štejejo in se povezujejo med seboj ter z lokalnimi ženskami«. Gradnja socialne mreže in prizadevanja za uveljavljanje znanj ter izkušenj migrantskih žensk pa je pomembno za opolnomočenje posameznic, kot tudi možnost, da na bazarjih in kulturnih dogodkih svoje izdelke ponudijo v zameno za prostovoljne prispevke.
Ženska skupina kot družina
»To je kot moja družina, tu se učimo slovenščine, kvačkamo in otroci se igrajo. Tu se vse dogaja in med seboj si pomagamo. Za tujce, ki tu nimajo družine in prijateljev, je to pomemben podporni prostor,« je o svoji izkušnji z Dnevnim centrom Slovenske filantropije in žensko skupino No-Border Craft dejala Kristina Movlanova iz Donecka v Ukrajini, od koder je Slovenijo z možem in tremi otroki pred vojno pribežala pred petimi leti. »Skupina, v kateri smo iz različnih držav sveta, je zelo prijetna, mentorici, sestri, sta krasni ženski,« pa je o sodelovanju v No-Border Craft povedala Palestinka Etaf Elburai, ki je iz Gaze v Slovenijo s sinom in njegovo družino prišla pred dvema letoma in pol. Kot je še poudarila, jim je v novem okolju »pri iskanju stanovanja, stikih z zdravnikom in vsem, kar smo potrebovali v življenju, ves čas pomagala Slovenska filantropija. Vedno najdejo rešitev, predstavili pa so mi tudi žensko skupino kvačkanja.«
Med kvačkarkami je tudi Selma Yazici iz Turčije, ki tukaj živi že šest let. »Našo državo smo zapustili zaradi političnih razlogov. V Sloveniji se počutim varno in mirno, sem bila pa ob prihodu dolgo depresivna. A sem spoznala, da je mnogo bolje, če se namesto pogrešanja preteklosti osredotočam na to, kar me čaka v prihodnosti. Prek interneta sem se naučila ročnih del, kot so kvačkanje, vezenje in marmoriranje,« je dejala turška zdravnica, ki v Ljubljani dela kot prodajalka in je že leto dni članica skupine No-Border Craft. »Izdelovanje ročnih del v skupini me izjemno veseli. Žal imam s slovenščino težave, vendar se med seboj sporazumevamo v univerzalnem jeziku. Verjamem, da smo si ženske med seboj 'domovina' in zato si skozi socialno in kulturno interakcijo delimo spoštovanje, ljubezen in solidarnost.«