Sedmega decembra 1941 so japonski bombniki napadli ameriško pacifiško ladjevje, ki je bilo zasidrano v havajskem pristanišču Pearl Harbor. Približno 300 japonskih bombnikov je poletelo s šestih letalonosilk in v dveh napadih potopilo 18 ameriških bojnih ladij, čeravno zgolj dve ključni, uničilo 200 letal in ubilo 2400 ljudi. Glavna posledica dogodka je bil vstop ZDA v drugo svetovno vojno, glede česar pa že dolgo, vse tam od leta 1944, ko so se pojavili prvi javni pomisleki, obstaja teorija zarote, da so ZDA napad namerno izzvale in dopustile, in sicer zato, da bi ameriška javnost končno dojela, da je vstop v vojno nujen.
Ameriški neintervencionizem je bil razširjena miselnost, ki je izhajala iz predpostavke, naj se ZDA ne vmešavajo v vojne, ki se jih neposredno ne tičejo. A nasprotovanje ameriškemu vstopu v drugo svetovno vojno je bilo širše in glede razlogov bolj raznoliko. Že okoli leta 1941 so v ZDA delovali protestni pevci, kakršnih se je mogoče bolj spomniti iz časa vietnamske vojne. Take vrste izvajalec je bil Pete Seeger, oče ameriške novokomponirane folk glasbe, ki je med drugim navrgla Woodyja Guthrieja in njegovega naslednika Boba Dylana. Prva plošča njegove zasedbe Almanac Singers iz maja 1941 je bila poudarjeno pacifistična, z verzi kot so: »It wouldn't be much thrill to die for Du Pont in Brazil.« Znotraj komunistične partije ZDA, katere član je bil Seeger med letoma 1942 in 1949, je v tistih časih, ki so sledili nemško-sovjetskemu paktu iz leta 1939, v skladu z usmeritvami Kominterne namreč prevladovalo mnenje, da je vojna v Evropi pretveza velekapitala za to, da bi ZDA potem družno s Hitlerjem napadle Sovjetsko zvezo. Šele ko je Nemčija poleti 1941 napadla Sovjetsko zvezo, so se ameriški komunisti streznili v spoznanju, da je skupen nasprotnik nacizem, Seeger pa je nastopanje na pacifističnih zborovanjih zamenjal z nastopi za vojsko.
Poveljnik igral golf
Kakorkoli že, odnosi med ZDA in Japonsko so bili v obdobju pred decembrskim napadom slabi. Državi sta postali odprto konkurenčni in konfliktni, potem ko so si ZDA po zmagi v vojni s Španci, po kateri je Španija izgubila kolonialni primat nad Južno Ameriko, ki so ga prevzele ZDA, leta 1898 prisvojile Havaje, prav tako Filipine. Japonci so to razumeli kot vdor v njihov interesni prostor. Leta 1931 so odgovorili z napadom na Mandžurijo, leta 1937 pa so napadli Kitajsko, zaradi česar so ZDA proti njim uvedle sankcije in prekinile obdobje obilnega gospodarskega sodelovanja. Decembra 1937 so japonski bombniki na reki Jangce na Kitajskem bombardirali ameriško vojaško ladjo Paney, za kar pa so se Japonci opravičili, trdeč, da niso videli ameriških zastav. Ko so jeseni 1940, po tem, ko so Nemci vstopili v Francijo, Japonci vstopili v Francosko Indokino ter sklenili zavezništvo z Nemčijo in Italijo, je ameriški predsednik D. Roosevelt pacifiško mornariško floto iz San Diega preselil na Havaje. Spopad se je zdel neizbežen in pričakovan, pa vendar je Američane povsem presenetil. V nedeljo zjutraj, ko so prileteli japonski bombniki, je glavni poveljnik pristanišča igral golf, mornarji so imeli prosto, strelivo je bilo zaklenjeno v skladiščih, za katera se je potem iskalo ključe in se jih praviloma ni našlo. Američani so napad dočakali popolnoma nepripravljeni, največja sreča pri vsem skupaj pa je bila v tem, da treh letalonosilk, ki so bile glavna tarča japonskega napada – njegov cilj je bil z eno potezo uničiti ameriško pacifiško ladjevje – tistega jutra ni bilo v pristanišču, ampak so bile na odprtem morju.
Neposreden povod
Po napadu je v obdobju 1941 do 1946 ameriška vlada izvedla šest preiskav dogodka, ki so razloge zanj prepoznale v podcenjevanju japonske sposobnosti, v nekoordiniranem sodelovanju med mornarico in ostalo vojsko ter v zanemarjanju obveščevalnih podatkov. Obveščevalnih namigov, da bodo Japonci napadli Pearl Harbor, je bilo kar nekaj. Del njih so pridobili Američani sami, ki so uspeli dekodirati eno od japonskih kod, s katero so si izmenjavali sporočila, na japonske namere pa so jih opozarjali tudi zavezniki oziroma Angleži. Razvpit je primer Duška Popova, srbskega dvojnega agenta, ki velja za glavni navdih zgodb o Jamesu Bondu. Po vzpostavitvi stikov z nemško obveščevalno službo je začel sodelovati tudi z Angleži, prav zavoljo informacij o napadu na Pearl Harbor se je sestal tudi z Edgarjem Hooverjem, šefom FBI. A ta informacij od Popova ni vzel resno oziroma jih ni predal naprej. Razlog naj bi bil v tem, da je imel Popov kodno ime Tricikel, in ko je nazorsko konzervativen Hoover izvedel, da se tako imenuje zato, ker rad prakticira skupinske spolne odnose, ne za Popova ne za Pearl Harbor ni hotel več niti slišati. Glede angleške pomoči obstaja tudi ločena teorija zarote, po kateri je Winston Churchill, ki se je ameriškega vstopa v vojno nadvse nadejal, podatke nalašč zadržal.
ZDA so v vsakem primeru imele težave z obdelavo obveščevalnih podatkov, a po razlagah teorij zarot, ki so se pojavile že leta 1944, je te podatke ameriška vlada nalašč prezrla oziroma Japonce izzvala, da so napadli prvi, obenem pa dopustila Pearl Harbor. ZDA so v vojni že sodelovale preko materialne podpore Angliji, ameriške vojne ladje, ki so ščitile konvoje pomoči, pa so že imele pooblastilo, da streljajo na nemške podmornice, saj so jih nekaj že torpedirale. ZDA je manjkal samo še neposreden povod in tega so Japonci z napadom na Pearl Harbor vsekakor dali. Osmega decembra 1941 so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno.
