Hollywood pozna številne igralsko-režiserske duete, ki so skozi leta nanizali velike filmske uspešnice. Martin Scorsese in Robert De Niro sta skupaj posnela kar deset filmov, Samuel L. Jackson in Quentin Tarantino šest, Tom Hanks in Steven Spielberg pet, Frances McDormand jih je z bratoma Coen posnela osem, John Wayne in John Ford pa sta recimo sodelovala kar štirinajstkrat. Tudi grški režiser Jorgos Lantimos in ameriška igralka Emma Stone iz leta v leto utrjujeta mesto na tovrstnih lestvicah. Potem ko sta sodelovala pri z oskarjem nagrajenih dramah Najljubša (2018) in Nesrečna bitja (2023), predlani pa posnela še kratki film Bleat, bo letos poleti v kinodvorane po svetu prišel njun tretji skupni celovečerec Vrste prijaznosti (Kinds of Kindness). Dvakratna oskarjevka Emma Stone se prav tako dogovarja za glavno vlogo v Lantimosovem rimejku južnokorejske komedije Save the Green Planet (2003).
Antološka drama Vrste prijaznosti naj bi uradno v kinematografe v Kanadi in ZDA prispela 21. junija, pri čemer o zgodbi za zdaj ni kaj dosti znanega. Lantimos je že januarja potrdil, da je film posnet in v montaži. Gre za antološko dramo, sestavljeno iz treh zgodb, v kateri isti osrednji igralci odigrajo različne vloge. »Ker igralci odigrajo tri različne vloge, je bilo na nek način tako, kot da bi snemal tri filme,« je za tuje medije nastajanje filma komentiral 50-letni grški filmar. Veseli se novega sodelovanja s Stonovo, ki je letos za glavno vlogo v filmu Nesrečna bitja prejela že svojega drugega oskarja. »Precej lažje je delati, če imaš ob sebi nekoga, ki ti tako zelo zaupa in ki mu tudi ti tako zelo zaupaš,« je dejal. Poleg Emme Stone sicer v filmu med drugimi nastopajo še Willem Dafoe, Margaret Qualley, Joe Alwyn, Jesse Plemons, Hong Chau in Hunter Schafer.
Zaradi številnih tako vsebinsko kot estetsko unikatnih filmov, ki serijsko postajajo svetovne uspešnice, je seveda tudi Lantimosov najnovejši projekt eden najbolj pričakovanih filmov leta. Lantimos, rojen leta 1973 v Atenah, je eden osrednjih predstavnikov novega vala grškega filma, ki je Grčijo v zadnjem obdobju znova postavil na svetovni filmski zemljevid. Njegov celovečerni prvenec Kinetta (2005) je bil predvajan na festivalih v Torontu in Berlinu, medtem ko ga je med vroča imena svetovnega filma izstrelil drugi celovečerec Podočnik (2009), ki je bil med drugim nominiran za tujejezičnega oskarja. Pozneje je grški režiser nagrade in pohvale gledalcev zbiral še s filmi Alpe (2011), Jastog (2015), Ubijanje svetega jelena (2017) ter z že omenjenima Najljubša in Nesrečna bitja, ki sta skupno osvojila pet oskarjev.
