Britanska lordska zbornica je ta teden s 43 glasovi večine glasovala za odložitev ratifikacije sporazuma z Ruando, kamor naj bi Velika Britanija deportirala nezakonite migrante. Lordi od vlade terjajo odgovore na deset zahtev, v katerih naj dokaže, da je Ruanda zares varna država. Premier Rishi Sunak ima zaradi kontroverzne ruandske politike že nekaj časa glavobol, ki se je zdaj spremenil v migreno. Odgovoriti bo moral na primer na vprašanje, zakaj je vlada šestim od 51 državljanov Ruande, ki so v Britaniji zaprosili za azil po aprilu 2022, ko je takratni premier Boris Johnson napovedal deportacije azilantov v Ruando, azil odobrila, če pa naj bi bila Ruanda varna država.
Lordi so s to svojo odločitvijo Sunaku pokazali zobe. Ko je poslanska zbornica pred tem odobrila ratifikacijo sporazuma z Ruando, je namreč premier na bizarni tiskovni konferenci lordski zbornici žugal, naj si ga ne drzne ovirati. Grožnja je bila namenjena lordom konservativne stranke, izzvenela pa je kot sporočilo vsem konservativnim politikom, češ, ali me podprite ali pa me, če si upate, poskusite odstaviti.
Po ustavi Sunak sicer za uveljavitev zakona ne potrebuje odobritve nevoljene lordske zbornice, vendar se premierji malokdaj odločijo za to. On pa naj bi se, saj je njegov predstavnik dejal, da bo vlada nadaljevala proces ratifikacije sporazuma z Ruando.
Tri leta pravne sage
Zamisel o tem, da bi nezakonite migrante s čolnov, med katerimi so številni iz najrevnejših, najbolj kaotičnih in najbolj nevarnih držav na svetu, deportirali v Ruando sredi Afrike, se je na Otoku pojavila pred skoraj tremi leti. Namesto v Britaniji naj bi torej prosili za azil v Ruandi. Od vsega začetka ta pristop, katerega cilj naj bi bilo zastraševanje in odvračanje nezakonitih migrantov od prečkanja Rokavskega preliva v čolnih, spremljajo polemike in pravne ter politične bitke, med katerimi sta bili odstavljeni dve notranji ministrici, odstopil je minister za priseljevanje, pred dnevi pa še podpredsednik vladajoče konservativne stranke.
Junija 2022 so na letalo za Ruando že vkrcali 47 migrantov, a je ostalo na zemlji. Njihovo selitev je zadnjem trenutku preprečilo evropsko sodišče za človekove pravice. Decembra 2022 je potem britansko visoko sodišče razsodilo, da je »ruandska politika«, ki je vlado stala že 280 milijonov evrov (končna cena naj bi bila blizu pol milijarde evrov), zakonita. Johnsonova kratkotrajna naslednica Liz Truss je bila navdušena nad deportacijami v Ruando, a se ni zgodilo nič. Januarja 2023 je Sunak kot tretji konservativni premier v treh letih »ustavitev čolnov« razglasil za eno od svojih petih prioritet in napovedal nov drakonski zakonski predlog o spoprijemanju z migranti, po katerem ne bi mogel na Otoku ostati nihče, ki bi prišel nezakonito. Julija je bil zakon sprejet.
Vmes pa je prizivno sodišče ruandsko politiko razglasilo za nezakonito zaradi »pomanjkljivosti ruandskega azilnega sistema«, Ruando pa razglasilo za državo, ki ni varna. Novembra lani je še vrhovno sodišče razsodilo, da je ruandska deportacijska politika nezakonita, a Sunak ni odnehal in je napovedal nov sporazum z Ruando, ki ga je decembra podpisal novi notranji minister (prej zunanji) James Cleverly. Ta vsebuje zagotovila ruandske vlade, da bo »lepo ravnala z deportiranimi azilanti in da jih ne bo vračala v matično državo, če bi jih to ogrožalo«. Ta zakon je zdaj zastal v lordski zbornici.
