Kljub neizpodbitnemu dejstvu, da je to hudo napako zakrivil zakonodajalec, se je država odločila, da krivice ne bo popravila, ampak naj posledico te napake dosmrtno trpijo upokojenci, torej moški, ki so se upokojili v letih 2003–2022. Skratka, nekako v smislu: neuki upokojenci, sami ste si krivi, če v času upokojitve niste poznali svojih pravic (lat. ignorantia iuris nocet). Naj za ponazoritev povem, da je upokojenec, ki se je upokojil leta 2015, od upokojitve do danes bil oškodovan že za kar 10 (!) svojih pokojnin. In to število se vsak dodatni mesec še povečuje.
Leta 2006 je Slovenija v svoj pravni red vnesla Direktivo 79/7/EGS (iz leta 1978), ki od držav podpisnic zahteva »postopno izvrševanje načela enakega obravnavanja moških in žensk«. Leta 1993 je Sodišče EU (primer Remi van Cant) presodilo, da je nacionalna zakonodaja, ki kljub enaki polni delovni dobi za moške in ženske predvideva različen način izračuna pokojnine, v nasprotju z zgoraj omenjeno Direktivo. In kako je k temu pristopila naša država? Od leta 2006, torej od sprejema Direktive, ko je razkorak med moškimi in ženskimi odmernimi odstotki znašal zgolj 2,45 %, je ta razkorak 12 let kasneje narasel že na 10,92 %. Kako naj to razumemo drugače kot hudo norčevanje iz Direktive?
Ustava RS (8. člen) pravi, da morajo biti zakoni »v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo«. Pokojninska zakona iz let 2000 in 2013 sta od samega sprejetja v nasprotju z Direktivo. Zakon iz leta 2000 je v nasprotju z ustavo že od leta 2006, ko je Slovenija sprejela Direktivo, oziroma najmanj od leta 2012, ko je potekel rok za njeno implementacijo. Zakon iz leta 2013 pa je v nasprotju z ustavo že od prvega dne dalje. Žal pa lahko o neustavnosti zakona odloča le ustavno sodišče, do katerega pa navaden državljan zelo težko pride. Za pomoč pri pobudi za ustavno presojo sem zaprosil Varuha človekovih pravic in poslanske skupine, a nobeden od njih ne kaže interesa, da bi pomagal.
In kako naprej?
Zadnje dni decembra 2023 sem v skladu s 183. členom ZPIZ-2 vložil zahtevo za ponovno odmero moje pokojnine tako, da bodo pri odmeri upoštevani enaki odmerni odstotki, kot so v času moje upokojitve veljali za ženske upokojenke. To pravico mi zagotavlja omenjena Direktiva. Kako se bo glede odmere odločil ZPIZ, ne vem. Zanikanje Direktive bi seveda bil svojevrsten škandal in je kar težko verjeti, da bi si ZPIZ upal poseči po tem. Po drugi strani pa ZPIZ dobro ve, da bo ugodna rešitev moje zahteve pomenila odprto pot za (po moji oceni) 100–150 tisoč moških upokojencev, ki so se upokojili v letih 2003–2022 in so bili oškodovani podobno kot jaz. Zavlačevanje postopka s strani ZPIZ torej vidim kot najbolj realno možnost. Po zakonu namreč nova odmera pokojnine velja le za naprej, zato bi ZPIZ z vsakim mesecem zavlačevanja »prihranil« nekaj milijonov evrov, ki bi jih sicer moral razdeliti oškodovanim upokojencem. Vendar tudi proti zavlačevanju obstaja zdravilo, saj zakon o splošnem upravnem postopku omogoča pritožbo na »molk organa«. Vsekakor bo pestro.
Ministru za delo sem pisno predlagal, naj razmisli o sistemskem zakonu, po katerem bi ZPIZ po uradni dolžnosti vsem 100 do 150 tisoč upokojencem na novo odmeril pokojnine. S tem bi se izognili prav toliko tisoč zahtevam, ki jih bodo sicer vsi ti upokojenci naslovili na ZPIZ. Ministrovega odgovora nisem prejel. V naslednjih dneh bomo videli, ali gre še za eno iz serije ignoriranj državnih organov ali le za ministrovo prezasedenost in pomanjkanje časa.
Oškodovani upokojenci, na koncu tunela se že vidi luč. In ta postaja vsak dan večja.
Danko Bašič, Tolmin