»In odpujsala sta domov,« je gotovo eden najbolj slavnih stavkov slovenske televizije. Izgovorjen je bil ob koncu risank Pipi in Melkijad, ki so bile desetletja nazaj med najbolj priljubljenimi risankami predvajanih na slovenski televiziji. Še bolj kot risanke same, je postal legendaren glas pripovedovalca – blag, a kljub temu iskriv glas Jurija Součka, igralca, ki se je prav s sinhronizacijo risank in branjem pravljic za vedno zapisal v spomin številnih generacij slovenskih otrok. »Veste, Pipi in Melkijad sta izginila s televizijskih zaslonov, že nekaj časa ju ni,« je dejal v intervjuju za Dnevnik pred letom in pol. Pravljice, ki jih je bral na radiu pa so se pretekle v nove medije, v aplikacije, kjer jih sedaj poslušajo nove generacije otrok.
Jurij Souček ni želel, da bi se ga spominjali le po risanki Pipi in Melkijad in branju otroških pravljic. Kar bi bilo resnično krivično. V svojem življenju je ustvaril več kot 150 gledaliških vlog, saj je bil od leta 1958 pa vse do upokojitve leta 1993 član ljubljanske Drame. Za nekoga, ki mu sprva sploh ni bilo namenjeno, da bi bil igralec, vsekakor spoštljiva igralska kariera.
Igralstvo študiral skrivaj
Jurij Souček je v Ljubljano prišel skupaj s starši iz Češke. V času gospodarske krize se je njegov oče zaposlil kot predilec nogavic. Kot se je kasneje spominjal so doma govorili češko, dokler ni staršema vztrajno začel odgovarjati v slovenščini. A morebiti je prav poreklo njegove družine zaslužno, da je zgodaj spoznal gledališče. Oče ga je namreč ob nedeljah v skladu s češko tradicijo lutkarstva vedno peljal v lutkovno gledališče, kjer ga je oder očaral. Toda starša sta mu igralsko kariero branila. A kot je dejal mnogo let kasneje: »Igralec si ali pa nisi. To je ta napaka, ki je nihče ne zna razjasniti. Če si umetnik – si ali pa nisi.« Da bi ustregel staršem se je vpisal na trgovsko akademijo in jo končal. »Hodil sem na trgovsko akademijo, kamor so bili vpisani predvsem otroci bogatih staršev trgovcev. Med šolskim poukom smo komaj čakali alarm. In da bodo Ljubljano preletela ameriška letala, da bi lahko šli v zaklonišče, kjer smo imeli harmoniko in se tam učili plesati,« se je spominjal v intervjuju za Nedeljski dnevnik. »Če si šel na to akademijo, si hitro prišel do solidne izobrazbe. Lahko si postal prokurist v podjetju, namestnik direktorja, lahko si podaljšal šolanje in pristal celo v diplomaciji. No, ko sem končal trgovsko akademijo, me je država takoj z dekretom prestavila v Bosno ...« Res je mesec dni preživel v Sarajevu, a se je hitro vrnil v Ljubljano ter postal knjigovodja pri Kompasu, kje je kot se je šalil »šilil svinčnike.« Staršem je zatajil, da je ob delu popoldan hodil še na igralsko akademijo, začel pa je tudi delati na radiu ter je temu mediju ostal zvest dolga desetletja, njegov radijski opus pa je eden največjih v zgodovini slovenskega radia. V sezoni 1948/49 je bil prvič angažiran v Drami kot stalni statist. Po diplomi na igralski akademiji lete 1953 pa se je v Drami zaposlil ter ostal zavezan igralskemu poklicu.
Ker ni bil popolnoma zadovoljen s igralskim angažmajem v Drami je sodeloval tudi v eksperimentalnem gledališču Odra 57 in v ad hoc gledališču Drage Ahačič. Ustanovil je tudi tri svoja gledališča: prvega je poimenoval po telefonski številki blagajne Šentjakobskega gledališča; drugi je bil Stranski vhod – današnja Mala drama; tretji pa Levi oder. Na vprašanje, katere so bile njegove najboljše vloge je odgovoril:»Gotovo je to Kreon v Smoletovi Antigoni, ki smo jo uprizorili na Odru 57, George v Albeejevi Kdo se boji Virginie Wolf?, Cesar v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju. Govorim o vlogah, ki so spremenile mene in nekatere tudi vplivale na kolege in posredno na način igre v ljubljanski Drami.« Zaslovel je tudi kot prvi jugoslovanski igralec, ki se je na odru slekel in to v igri Fernarda Arrabala Arhitekt in asirski cesar. »To je bil čas avantgarde. Leta 1968. Kultna predstava. Tekst sem prinesel iz Pariza. Vadil sem tako, da sem se slekel za praznik, 29. novembra, in nekaj ur nag hodil po Drami, da sem se znebil sramu,« se je spominjal dogodka, ki bo gotovo opisan tudi v njegovi knjigi spominov, ki jih je zapisoval zadnje leto svojega življenja in bo letos izšla pri založbi Beletrina. »Če premoreš humor in dobro genetiko, imaš nekaj šans za daljše življenje,« je razložil in svoje življenje opisal: »Človek živi življenje tako, kot mu ga nameni usoda. Meni je, vsaj kar zadeva ljubezen, prijazno naklonjena. Ustvaril sem si družino, ki mi je v veselje in ponos.« x
