In potem se zgrozim, ker se problem glede cen krvi vleče od leta 2012. Celih 12 let torej ni bilo volje (ali znanja) rešiti nekaj tako pomembnega in tako plemenitega? Krvodajalstvo in transfuzijska medicina sta dejavnosti, pri katerih bi morali že zaradi njune baze desettisočih krvodajalcev prvi dan zvoniti vsi alarmi, naslednji dan pa bi morala biti težava rešena. Vse drugo je zgolj v posmeh vsem krvodajalcem, vsem županom in ravnateljem, ki brezplačno odstopajo dvorane za krvodajalske akcije, in več kot 2000 prostovoljcem Rdečega križa, ki jih koordinirajo. Ne bo me čudilo, če bo komu od njih zaradi vsega tega zavrela kri, upam pa, da bo večina vendarle ohranila mirno kri. Podobno kot tisti krvodajalec z redko krvno skupino, ki pravi, da raje stokrat daruje kri, kot da bi jo enkrat moral prejeti, in da se zato nima smisla ukvarjati s tem, kako država ceni svoje krvodajalce. x Nedeljski dnevnik
Nepreslišano: Nataša Bucik Ozebek, novinarka
Človek razume, da mora darovano kri nekdo pregledati, da je za varnost vseh, ki jo kasneje prejmejo, potrebnih kup analiz. Da strokovnjaki to počnejo z dragimi napravami. Da je kri treba ustrezno hraniti in da vse to nekaj stane. Ko že mislim, da vseeno nekoliko razumem, se zgrozim. Najprej zato, ker Zavod za transfuzijsko medicino, ki je javni zavod, bolnišnicam, ki so ravno tako javni zavodi, zaračuna kri in krvne pripravke, nato pa bolnišnice ta strošek zaračunajo naprej Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ravno tako javnemu zavodu. Ne spoznam se na te denarne tokove, a po zdravi kmečki pameti se sprašujem, ali ni tu vsaj ena transakcija preveč. Z vsako dodatno transakcijo pa vemo, kako je. Je en velik manevrski prostor za netransparentnost, odvečno birokracijo in dodatne stroške.
Nataša Bucik Ozebek, novinarka
