V Galeriji Kos v pasaži Nebotičnika so v torek na ogled postavili »novo« delo izjemno priljubljene slovenske slikarke Ivane Kobilce. Gre za upodobitev ženskega akta, ki so ga izvedenci primerjali z dvema skorajda identičnima aktoma, ki sta poznana in prepoznana kot umetničina.
Nepodpisana in umazana
Kje se je slika skrivala doslej, ostaja precej skrivnostno. Neki kupec jo je za drobiž zasledil na oglasnem portalu Bolha, niti sam ni vedel, kaj je kupil, a ker je slutil, da je kupil nekaj velikega, je sliko predal in prodal Galeriji Kos. Verjetno je leta ležala v kakšni kleti, zgnetena med druge listine, lahko bi pristala celo v kakšnem razrezu. Bila je nepodpisana in umazana.
V roke galerijskega restavratorja je torej prišla v precej slabem stanju, porabil je celo leto, preden je zasijala v zdajšnji luči, uokvirjena v pozlačen okvir. Ni pa dosti posegal vanjo, le dobro jo je očistil in na posameznih mestih retuširal. »Bila je pravzaprav v dobrem stanju, a zanemarjena,« pravi kurator Leon Pogelšek iz Galerije Kos. Dejstvo pa je, da je bila od nekod izrezana. Na robovih platna so vidne luknjice od žebljičkov, kar priča o tem, da je bila nekoč napeta na podokvir. Sliko so zdaj dublirali in jo napeli na nov podokvir. Ivana Kobilca se na sliko sicer ni podpisala, naj bi pa prav ona na hitro nakracala inicialko »X« namesto »K« kot Kobilca.
Ugotavljanje avtorstva
Da gre za original in ne ponaredek, je potrdil umetnostni zgodovinar, sodni cenilec in nekdanji kustos Narodne galerije Ferdinand Šerbelj. Zapisal je, da »akt sedečega dekleta z rokami, dvignjenimi v zatilje, najprej pritegne pozornost zaradi profesionalne izvedbe. Ne gre za dokončano delo, ampak za študijo, pri kateri slikarka ni imela ambicije do zaključne izvedbe. V slikarstvu Ivane Kobilce namreč ne poznamo likovno nedokončanega ženskega ali moškega akta.« Menda sta bili doslej le dve njeni sliki iz celotnega opusa prepoznani kot nedokončani.
O avtorstvu Ivane Kobilce razmišlja tudi galerist Pogelšek: »Stil slikanja je praktično identičen: pedantnost, izrazita nota ženskega slikarstva, subtilna, sveža, ljubka.« Značilna praznina na sliki pa po njegovem mnenju ne pomeni, da je delo nedokončano, kot je pripomnila stroka, ampak gre za avantgardni trend takratnega časa, tipičen denimo za nemško slikarstvo v začetku 20. stoletja. Slika bi lahko nastala okrog leta 1918, glede na formo in postavitev samega akta pa spominja na ameriške »pin-up« modele v Ameriki, ki so jih za srečo slikali na letala, avtomobile, avtobuse. »Da je slika pod vplivom takratnih trendov, se vidi po tem, da ni v celoti pokrita z detajli, temveč je tonirana z določenimi barvami, ravno toliko, da se ne vidi platno. Poudarek je bil vedno na centralnem objektu, v tem primeru aktu.«
Umetnostni zgodovinar in kritik Brane Kovič si originala »nove« Kobilce še ni ogledal, videl je le reprodukcijo, po kateri pa sklepa, da niti ne gre toliko za sliko, temveč bolj za risbo. Po njegovem mnenju verjetno res ne gre za ponaredek, ker so njeno avtentičnost potrdili strokovnjaki iz Narodne galerije. Ostaja pa, kot vedno, skeptičen do precenjenosti slovenskega slikarstva, sploh slovenskih impresionistov. »Vedno me zanima, ali je delo dobro in pomembno znotraj opusa nekega umetnika, ne zato, ker je to naredil neki slovenski avtor, avtorica.«
