Komeljeva pesem sleherno človeško izkušnjo nenehno prestavlja na drugo raven, v novo/staro paradigmo, kjer ločenost ni mogoča in je zato bivanje lahko edino večno in nepreklicno. Ne gre za beg, temveč sestop v življenje, pogojen z absolutnim sprejemanjem vsega, kar je, naj bo še tako nedoumljivo in v vsakdanjem redu stvari razumljeno kot tragično, nedopustno, škandalozno ipd.: »Če res zaupam v božanske sile / onkraj razpadanja, jih moram hkrati / na nedoumljivem delu prepoznati / še v tem razpadanju … Še v klanju mile?!« Take verze je težko vzdržati, delujejo kot provokacija, če ne bi bili v resnici pogoj ali predstopnja uvida, ki pelje do preseganja banalnosti, sploščenosti, mrtvosti življenja: »Ne, zlo ni banalno. Toda banalnost je zlo.« Ali na drugem mestu: »Boschevska fantastika kaže / demonijo vsakdanjosti. / V drhtenju listov teh dreves / pa ni nič vsakdanjega.« Komeljeva stava je torej vselej usmerjena v nespremenljivo, večno, eno, neločljivo celoto življenja »onkraj lagodja, onkraj nelagodja«; v to totalno občutje večnega reda bivajočega pa neredko z vso nazornostjo pelje prav skozi tako imenovane nered, uničenje, smrt, absurd, kaos, trpljenje. Pesmi so tako v nenehnem odkrivanju temelja (medu/lepila) bivanja, tj. živega ognja (v nas), ki edini zmore izničiti tudi pekel: »Konec sveta je prav tako del procesa / na poti proti začetku.«
Zbirka Da in ne (kot sicer Komeljev pesniški opus) omogoča različne interpretativne vstope, lahko jo razlagamo v širših filozofsko-družbenih kontekstih, v obsežni spremni študiji se je je tako lotil urednik in založnik Andrej Lokar, in tudi sicer je zbirka zasnovana po merilih kritičnih ali znanstvenih izdaj, saj v njej najdemo tudi kronološki pregled pesnikovega življenja in dela, lahko pa jo preprosto le doživljamo v njeni transformativni moči, kajti s stopnjevano slikovitostjo neposredno nagovarja pozabljeno, odtujeno (in zato mistično?) neuničljivo v nas: »Jaz / je mogoče samo / biti.« V sprostitvi, sprejetju (lastnega) dna, ki je tako in tako brezdanje, torej tiči lahkotnost te poezije.
Tudi tokrat so v zbirko prevladujočega prostega verza vključene pesmi strožje forme, zasledimo sklop sonetov, ob koncu cikel haikujev, prepoznavne (in vsebinsko ključne) so bolj ali manj stalne reference, ki se razpenjajo po najširši zakladnici kulturnih izročil; če pogledamo le na začetek in konec knjige, tokrat denimo sežejo od Milarepe do sv. Janeza od Križa in Arthurja Rimbauda, katerih prevoda pesmi stojita ob koncu zbirke. Pesmi se zdijo tudi motivno drznejše, vse izrecneje rastejo iz nevralgične polariziranosti sodobnega sveta med vzhodom in zahodom, Gradom in Smetiščem, a prav to globoko razdeljenost z vztrajnim, zanesenim, domala himničnim kazanjem na središče obenem tudi sistematično celijo: »In tudi če se ločim od sveta, / svet ni ločen od mene. Trepeta / če trepetam. In če sem sam izgubil // središče, ga izgubi. Toda izgubljeni / prostori so naprej enako v meni. / Ljubim te večno. Večno te bom ljubil.« Sile življenja in poezija lepenja!
