Tržnica BTC velja za dobro založeno, vendar so na dolgem, v linijo razporejenem zunanjem prodajnem prostoru stojnice z domačo sezonsko zelenjavo in sadjem redkost. Sadje je večinoma uvoženo, kar v zimskem času v precejšnji meri velja tudi za zelenjavo, čeprav se najde tudi nekaj izključno lokalnih pridelovalcev. Tako smo se prejšnjo soboto ustavili pri stojnici, kjer ponudba repe, pese in solate že ob hitrem pogledu priča o tem, da gre za sezonske pridelke, če narediš še korak bližje, pa se izkaže, da ponujajo tudi ekološko zelenjavo. Kot je pojasnila Pavlina Šinkovec,so se za ekološko pridelavo na družinski kmetiji odločili že leta 1999, svoje pridelke pa so najprej prodajali na glavni ljubljanski tržnici. Ko se je v sredini devetdesetih odprla tržnica v BTC, so se počasi preselili sem, ker jim je tu bližje in ker je zraven brezplačno parkirišče. Povedala je, da uživa v prodaji na tržnici, ker je rada med ljudmi. »Tu se veliko pogovarjamo, tako z drugimi prodajalci kot s strankami, s katerimi govorimo o najrazličnejših stvareh, a največ o tem, kako pridelujemo.« Stranke imajo stalne: »Vračajo se, ker vidijo, da imamo res domače.« Zanje branjevka, ki na tržnici prodaja samo ob sobotah, pripravlja tudi posebna naročila, denimo vrečko sveže nabranih kopriv. Neka gospa si to želi namesto špinače. »Pokliče me in se dogovoriva, da jih naberem,« pove. Poleg domače zelenjave ter rmanovega, kamiličnega, lipovega in drugih čajev ter suhih hrušk ljudje na ekološko stojnico pridejo tudi po suhe fižolove luščine. »Pri sladkorni bolezni si kuhajo čaj iz njih,« pojasni prodajalka, pri čemer je bilo na njeni stojnici med raznimi domačimi proizvodi mogoče prebrati na roke napisan oglas za prodajo parcele. »Sin prodaja,« je pojasnila, medtem ko na svojem prodajnem mestu sodeluje še z drugo kmetijo, saj hkrati prodaja izdelke v njihovem imenu. »Svojo moko, kašo in kruh pripelje kmet iz Koroške, del izdelkov pusti tu in v času, ko drugo odpelje še v trgovine, Domžale, Kranj in Kamnik, prodajam zanj in mu tako pomagam,« je povedala branjevka.
Dokupljena zelenjava na stojnici kmetije iz Novih Jarš
»Moja mami je začela tu prodajati, ko so tržnico odprli, sama pa sem tu devet let,« je za obloženo stojnico z zelenjavo povedala Mojca s kmetije v Novih Jaršah. »Prodajamo svoje in dokupujemo. Poleti imamo vse domače, pozimi pa paprike, paradižnik in koromač uvažamo iz Italije. Za to smo se odločili, da imamo izbiro. Včasih ni bilo tovrstnega povpraševanja, ker so ljudje jedli sezonsko. Prav tako zaradi hitrega tempa se kupci ne sprehajajo gor in dol med stojnicami, temveč šteje, da vse kupiš na enem mestu,« je sodobne navade, ki jih spremlja na tržnici, strnila prodajalka. Zatem je zelenjavo postregla redni stranki, Ljubljančanki, ki stanuje v bližini in tedensko prihaja na tržnico BTC že več kot 20 let. »Nekaj kupim v supermarketu, zelenjavo pa vedno na tej stojnici, ker je spotoma na poti iz trgovine. Sem tudi hodim, ker je kolikor toliko domače, da ni vse iz uvoza, kupujem bolj sezonsko.«
Med prodajalci na eni od zunanjih stojnic so bili prejšnjo soboto tudi posebni branjevci, stiški menihi. Ujeli smo jih ravno na zadnji dan njihove enotedenske prodaje na tej ljubljanski tržnici, kar je bila zanje nova izkušnja. Občasno svoje pridelke, ki jih je sicer mogoče kupiti v samostanski trgovini, prodajajo na tržnici v Ivančni Gorici, medtem ko so bili na tržnici BTC, kjer so se predstavili na stojnici Diši po domačem, na kateri se vsak teden ali dva predstavljajo različni slovenski kmetovalci, prvič. »Ponujamo izdelke, ki jih pridelujemo menihi v Stični, med katerimi so različna žita, ki jih vozimo mlet v Prekmurje, poleg tega imamo tudi svoje bučno olje, kislo zelje in repo ter jabolčni kis in sok,« je cistercijansko ponudbo predstavil opat Maksimijan File. Medtem ko ima po njegovih besedah samostansko kislo zelje že mednarodni sloves, bučno olje ponujajo tretje leto in svojo moko prvo leto. O tržniški izkušnji v BTC je stiški opat dejal, da je bila »zelo prijetna, ker tu nisi ne iz političnih, ne iz verskih in ne iz športnih nagibov. Vsi smo na istih frekvencah.«
Stojnice z lokalnim sadjem
Med stojnicami z lokalnim sadjem, ki so v izredni manjšini, vrsto jabolk, med katerimi so po prodajalčevih besedah najbolj aktualne klasike, kot sta topaz in elstar, ponujajo s kmetije Cerjak blizu Brežic. »Sem pridem prodajat ob sobotah, ker je največ ljudi,« je dejal Mitja Cerjak in pri tem izpostavil, da to ni edina tržniška izpostava njihove kmetije, saj mama in sin njihovo sadje prodajata na glavni tržnici. »Pred osamosvojitvijo smo hodili na tržnico v Zagreb, ko se je zgodila meja, smo se orientirali na Slovenijo.« Je pa nakupovanje v primerjavi z glavno tržnico na tržnici BTC po besedah sadjarja manj ciljano. »Tja pride več ljudi namenoma, medtem ko v BTC ljudje pridejo bolj v trgovine in gredo še malo mimo tržnice in kaj kupijo.« Čeprav ima Cerjak tu stalne stranke, s katerimi »kar poklepetamo, seveda ne osebne stvari, ampak kaj o vremenu«, in ta tema v času podnebnih sprememb že dolgo ni več vljudnost ali mašilo, temveč resna stvar in skrb. Razmere v naravi se poznajo na stojnicah. »Enkrat je toplo, drugič hladno, sadikam se počasi že meša. Letos je slaba letina, začelo se je s pozebo spomladi, v času cvetenja je bilo slabo vreme, zato ni bilo čebel, da bi oprašile cvetove, in poleti je bila še kar močna toča. Letos je bilo že vse,« je pojasnil Cerjak. Zaradi neugodnih vremenskih razmer tudi družina Šorli z Goriškega v soboto razen nekaj kivija ni prodajala drugega sadja s svoje kmetije. »Letos sadja skoraj nimamo,« je dejala Klavdija Šorli, zato so prodajali še lanskoletne zaloge hruškovega, orehovega in zeliščnega žganja. Ta njihova postava steklenic je bila na kar dveh stojnicah na različnih koncih. »Eden pobere prve, drugi zadnje stranke. Dve stojnici je imel že oče, ki je začel med prvimi tu prodajati. In zakaj ostajamo tukaj? Zaradi stika s strankami, ki se vračajo, če jim ponudiš nekaj dobrega in domačega.«
Siri, mesnine in ribe, ovite v vonj peke
V notranji BTC tržnici, kjer dominira vonj po pečenih piškah, je po pripovedovanjih prodajalcev več okrepčevalnic, kot jih je bilo pred leti, te pa se širijo na račun prodajnih živilskih mest, čeprav teh vseeno ne manjka, na njih pa se je mogoče razgledati med sirnimi, mesnimi in pekovskimi izdelki, prav tako je mogoče kupiti ribe, oreške, med in še marsikaj drugega. Posebnost delikatese Dives, ki ponuja živila različnih pridelovalcev, je sveže ročno vlečeno testo, ki je v bistvu tu glavna stvar. »Na predpraznično soboto, ko se ljudje že pripravljajo in delajo zaloge, uuu, bo šlo testa. Na kakšno takšno soboto sem ga prodala tudi že po 100 kilogramov,« je dejala prodajalka Štefka Prošek. To tanko in debelo sveže vlečeno testo, ki ga izdelujejo v delavnici Safeta Amze, ki ima svojo trgovino v pokriti glavni tržnici, pa v delikateso v BTC privablja kupce iz vse Slovenije.
To sveže testo za pito s skuto ali s sladkim zeljem in mesom na tej stojnici redno kupuje tudi Ljubica s Fužin. »Že 30 let hodim sem na pokrito tržnico. Zelo rada kupujem na tržnicah, ker je bolj domače kot v trgovinah. Ko imam kakšne opravke, grem tudi na glavno tržnico. Ni tako, da vse vsakič kupujem samo pri enem prodajalcu, razen testo, ki ga vedno kupim tu.« Redne stranke pa se v notranjem delu tržnice vračajo tudi k Sirarni Bogataj iz Gorenje vasi. S sirarstvom se je Tilka Bogataj z možem začela ukvarjati pred 30 leti, na tržnici BTC prodaja že več kot 20 let. »Najprej smo začeli na škofjeloški tržnici, nato smo šli prodajat v Kranj, in ko smo povečali število izdelkov, smo se odločili, da gremo še v Ljubljano. Odločili smo se za tržnico BTC, ker je bil tu še prostor, potem pa dobiš stranke in ostaneš. Sama prodajam le ob sobotah in zelo rada pridem, ker mi je stik s strankami, da mi povedo svoje mnenje, zelo pomemben,« je dejala sirarka. Sicer pa imajo ob sobotah družinsko prodajo zelo razvejano: sama gre v BTC, hčere in mož gredo v Kranj, v Domžale gre sin in katera od hčera ter v Škofjo Loko soseda. Kot je še povedala sirarka, ki zadnjih nekaj let dela sire samo iz mleka senene prireje, je tudi pri sirih klasika še vedno na prvem mestu.
