Operno zgodbo o Wertherju je francoski skladatelj Jules Massenet (1842–1912) napisal po Goethejevem romanu Trpljenje mladega Wertherja. Libreto govori o ljubezni med mladim Wertherjem in Charlotte in je strukturiran skozi štiri letne čase. Charlotte je že zaročena z Albertom, zato zavrača Wertherjevo pozornost, skrivoma pa ga vendarle ljubi. Werther postaja vse bolj obupan, dokler na koncu ne naredi samomora. Libreto so spisali Édouard lau, Paul Milliet in Georges Hartmann.
Na veliki oder SNG Opera in balet Ljubljana se opera vrača po petinštiridesetih letih. Prvič so jo postavili v sezoni 1908/1909 v režiji Bogomila Vlčka, potem je doživela še šest premiernih uprizoritev, nazadnje v sezoni 1978/1979 v režiji Marijana Breznika. Tokrat se pod režijo podpisuje kubanski režiser Luis Ernesto Doñas, dirigiral bo Ayrton Desimpelaere, scena je delo Chiare La Ferlita, kostumografija Elise Cobello, oblikovalka svetlobe pa je Camilla Piccioni. Poleg opernih solistov bodo sodelovali še operni zbor, otroški zbor Glasbene matice in orkester.
Med francosko in wagnerjansko tradicijo
Massenet se je rodil v francoskem mestu Montaud. Igranja klavirja in komponiranja ga je prva učila mama, oboje je potem študiral na pariškem glasbenem konservatoriju. Zmaga s kantato David Rizzio mu je prinesla tri leta bivanja v Rimu, tam je spoznal Franza Liszta in z njim svojo bodočo ženo Ninon. Z družino se je v Pariz vrnil leta 1866, navezal stike z založnikom Georgesom Hartmannom, s tem pa so prišla tudi prva operna naročila. Leta 1867 je napisal opero Prateta, ki jo je naročila Opéra-Comique, a je več uspeha doživel enajst let pozneje z veliko opero Kralj Lahoreja, ki so jo izvedli v Palais Garnier. Dve leti pozneje je napisal tudi vokalno partituro za opero Hérodiade, ki pa jo je direktor opere zavrnil zaradi biblično-ljubezenske vsebine. Mednarodni uspeh mu je prinesla šele komična opera Manon leta 1884, ki je poleg Wertherja danes edina opera, ki jo uprizarjajo zunaj Francije.
Kot ugotavlja Monika Marušič v gledališkem listu, Massenetova opera Esclarmonde (1889) sicer ni doživela odmevnega uspeha, je pa nakazala skladateljevo navdušenje nad Richardom Wagnerjem, kar se kaže tudi v Wertherju, ki je nastajal v istem času – Massenetov libretist Paul Milliet je Wertherja celo primerjal z Wagnerjevim Tristanom. Idejo za opero je skladatelj dobil že leta 1880, pisati pa jo je začel pet let pozneje. Ko jo je dve leti pozneje pokazal direktorju gledališča Opéra-Comique, jo je ta zavrnil zaradi tragične vsebine. Šele dve leti po uspešni dunajski premieri Manon leta 1890 so v Dvorni operi prvič uprizorili tudi Wertherja v nemškem jeziku. V Parizu je bil v izvorni različici uprizorjen leto pozneje.
Kljub sprejetju nekaterih Wagnerjevih vplivov pa je Massenet v svojih delih ohranjal elemente francoske operne dediščine, ki jih je uporabljal na svojevrsten način, ugotavlja Monika Marušič. Pozneje naj bi, kot je sam povedal v intervjuju za Le Figaro, kot profesor na pariškem konservatoriju svoje učence celo svaril pred učinki Wagnerjeve glasbe, ki jim je sprva podlegel tudi sam.
Nedvomno pa je z Wertherjem ustvaril svoje najbolj intimno operno delo. Dogajanje na odru je strnil na notranje doživljanje ter interakcije med sopranom in tenorjem, opustil pa večino drugega dogajanja. Prvič je skoraj popolnoma opustil tudi ansambelske in zborovske točke.
Svobodomiselni Werther
Mladi kubanski operni režiser Luis Ernest Doñas je v intervjuju, ki ga je dal za ljubljansko Opero pred premiero, povedal, da ga je dejstvo, da je Goethejev Werther slikar, spodbudilo, da je vpletel italijanskega slikarja Giuseppa Maria Alberta Giorgia de Chirica (1888–1978). »V naši predstavi je Werther pesnik, kot ga je ustvaril Massenet, in tudi slikar, kot je v Goethejevem izvirniku. To nam omogoča plastičen pristop k besedilu, ki ga vidim kot viseče vesolje, kjer klasični elementi sobivajo s sodobnimi predmeti in kamor vstopa dvojnost narava – družba, njuno soočenje pa glavnega junaka vodi do popolne odtujenosti. Želel bi opozoriti tudi na način, kako se lotevamo teme smrti. Predlagamo razumevanje v okviru vrhunca Wertherjeve odtujenosti od konkretne resničnosti v korist narave. Wertherju torej uspe najti odgovore na svoja vprašanja v tistem, kar je bistveno v naravi,« je povedal režiser.
Dejal je še, da vsi liki skrivajo velike skrivnosti, te pa razgaljajo dvojna merila, ki jih ustvarja družba s svojimi pravili ter razčlovečenimi vertikalnimi strukturami. »Werther je popolnoma svobodomiseln, ne razume pravil družbe in tudi živi brez njih, pri tem pa skuša spremeniti svet in želi ustvarjati, ljubiti, deliti z drugimi. Z današnjega vidika lahko razumemo, da Werther ne želi biti del tistega, kar ni v skladu z njegovimi ideali. Njegovo politično stališče bi lahko bilo: sledil bom svojim idejam in željam, v svetu brez hierarhij.«
